Mi danes, mi jutri, mi vsi skupaj

Intervju z dr. Iztokom Seljakom, predsednikom Združenja Manager. Če nisi sposoben sanjati velikih sanj, potem velikih stvari tudi ne moreš uresničiti, pravi Iztok Seljak, novi predsednik Združenja Manager. Njegova ambicija je spremeniti družbeno vlogo managerjev. Moč za to vidi v razvoju voditeljstva, ki ga poimenuje ´Mi danes, mi jutri, mi vsi skupaj.´ V razvojni proces te vizije bo vključeval široko skupino članic in članov. Med prvimi aktivnostmi, pravi, bo srečanje s protikandidatom z željo, da si prisluhneta. 

Pravite, da Slovenija v tem obdobju potrebuje najboljše Združenje Manager. Zakaj?

Soočamo se z izjemnimi izzivi, celo resnimi nevarnostmi za naš planet. Civilizacija in človeštvo potrebujeta najboljše od nas, od posameznikov in vseh nas skupaj. Svet pa gre pri tem namesto skupaj vse bolj narazen, a izzivi niso ne rdeči, ne črni, ne levi, ne desni, so pa, vemo kako, zeleni, skupni. Slovenija ima priložnost, da ni samo še ena od tavajočih držav, temveč da s svojim primerom pokažemo, da razumemo ključne megatrende in njihov vpliv na potrebno preoblikovanje sveta. In da razumemo, kaj moramo mi narediti proaktivno, zato da se bo takšen, za vse boljši svet, uresničil.

Iskreno verjamem, da ima Združenje Manager sposobnost in potencial, da s takšnim razmišljanjem konkretno pokaže, kateri so ti izzivi in na kakšen način jih bomo znali nasloviti. In bomo s tem, ko jih bomo strukturirali in profilirali, znali pritegniti v uresničevanje takšne vizije tudi ostale deležnike v družbi.

Vaša ambicija je velika: spodbujate vsebine, ki spreminjajo tok zgodovine, ne le slovenske, temveč evropske, globalne. V čem čutite moč, da Združenju Manager ti premiki lahko uspejo?

Tipično je, da odgovore na takšna vprašanja iščemo zunaj nas, pri drugih. Skoraj vedno pa se odgovori skrivajo znotraj nas, globoko. Tja se je treba usmeriti. Recimo, v Hidrii smo okoli leta 2005, na 30 let podlage, pri samem sebi prišli do tega, da smo se naveličali spraševati tipičen stavek: ali bomo še uspeli slediti drugim. Pri sebi smo začutili, da naša kratka življenja morda pa le niso namenjena samo temu, da sledimo drugim, če sploh še. V tistem trenutku smo začeli proces opolnomočenja samih sebe in energetizacije z ambicijo, da gremo naprej, v kreativo in inovacije, v še neraziskano. Da je edini način, da smo spredaj, ta, da nismo zadaj. In da tako drugim prepuščamo problem, ali nam bodo uspeli slediti.

Šele takrat smo začeli resno leteti. Bili smo praktično neprisotni v avtomobilski industriji, danes, komaj dobrih 15 let pozneje,  pa smo eden izmed globalnih voditeljev. Iskreno verjamem, da je zdaj pravi čas, da se na nacionalni ravni zavemo – in Združenje Manager je prava sredina in izvor za to – da imamo tudi kot narod sposobnosti, da nismo samo sledilci. Da smo vodilni, da razumemo, kaj prinaša in zahteva prihodnost;  da mobiliziramo lastne sile znotraj Združenja. In jo soustvarjamo.

Kaj boste nadaljevali, kaj nadgradili ali morda odvzeli glede na dosedanji razvoj združenja? Ali akcijski načrt za dvig blaginje ostaja v središču prizadevanj?

Rast življenjskega standarda in blagostanje širše družbe v kontekstu naše odgovornosti do drugih in do planeta ostaja v središču delovanja ZM. Moramo pa narediti bistven premik pri konkretizaciji tega blagostanja in naše vloge pri tem. Prepričan sem, da moramo z vizijo Mi danes, mi jutri, mi vsi skupaj, ki smo jo, lahko že rečem, začeli zastavljati skupaj, pogledati najprej globoko vase in znati premakniti fokus naše današnje družbe: stran samo od razdeljevanja relativno in absolutno premajhne dodane vrednosti, od skoraj že uravnilovke in minimalnih plač na poti v enakost v revščini. Pozornost moramo skupaj preseliti na kreiranje bistveno višje dodane vrednosti in s tem na pozitivno in produktivno različnost v bogastvu za vse. Pa niti približno le v materialnem, temveč tudi v siceršnjem, z vidika širšega skupnega blagostanja. V tem smislu moramo najprej sebi

Ljudje si nas ne bodo zapomnili po tem, kar smo naredili zase, temveč po tem, kar smo in bomo naredili za druge. Za vse.   

in nato širši družbi znati enostavno razložiti, kakšen je pomen in vloga, odgovornost nas managerjev oziroma voditeljev pri ustvarjanju dodane vrednosti. Kaj nam prinašajo izzivi naslednjih 15, 20 let, pa da pokažemo tudi konkretne odgovore na te izzive, ki morajo rezultirati v tem, da bomo naše odgovore na te  izzive izkoristili za grajenje naše konkurenčne prednosti pred drugimi. In da bo to konkretno rezultiralo v podvojitvi dodane vrednosti na zaposlenega, iz zdajšnjih 50.000 na vsaj 100.000 evrov na zaposlenega v obdobju do leta 2030. To je v dobrih petih letih. Tega smo s skupnim nastopom sposobni.  

V preteklih letih smo znali privzeti in cenimo pozitivni elitizem v športu, izjemne uspehe naših športnikov na globalnem nivoju in seveda pozitivne učinke tega za promocijo Slovenije. Medtem ko pa smo še daleč od tega, da bi na taki ravni cenili odgovorno poslovno voditeljstvo, ki še veliko bolj in  zelo neposredno nam vsem v Sloveniji prinaša nujne stotine milijonov in milijarde eurov.

Na predstavitvi članom upravnega odbora ZM ste omenili, da boste razvojne procese peljali skozi skupen proces s člani. Kako?

Pri ´mi´ vodenju teče razvoj vizije in strategije tipično od spodaj navzgor. Pri ´jaz´ vodenju pa gre za nekaj od nekoga od zgoraj in s tem od zunaj. Potem to ni naše in damo sebe noter recimo le 30 %  ali še toliko ne. In to ne more biti uspešno. Pri ´mi´ vodenju, kot se tega sedaj lotevamo v združenju, želimo to potegniti iz nas samih; da bo ta vizija in strategija uresničevanja prihodnosti naša, skupna. To pomeni, da jo vsi razvijemo in začutimo kot svojo in je vsak od nas v njej, jo živimo in jo uresničujemo z 200 %.

Sestavili bomo krog 50 posameznikov, najboljših članov in članic preteklih upravnih odborov in tudi prihodnjega; vključili bomo perspektivne mlade in najbolj izkušene starejše managerke in managerje. Povabili bomo tudi tiste, ki so najbolj nezadovoljni in nam dajejo znake, kaj bi bilo potrebno spremeniti, in še koga. V nekaj poglobljenih ´brain-stormingih´ bomo ´Mi danes, mi jutri, mi vsi skupaj´ zelo konkretno strukturirali in dodelali v jasno sporočilo mobilizacijskega klica oziroma prekinitve zimskega spanja, ki traja že predolgo. S takim strukturiranim predlogom bomo že med njegovim nastajanjem naslavljali tudi  vseh 1.300 naših članov, dali bomo to nastajajočo vsebino, vizijo v debato in nadgradnjo vsem članom ter v končni fazi v predstavitev in uresničevanje na septembrskem Managerskem kongresu vsej javnosti. Seveda želimo s tem vsakokratno politiko ter vse zainteresirane povabiti k uresničevanje takega načrta Slovenije prihodnosti kot ene vodilnih v Evropi in na svetu.

Proces, o katerem govorite, je časovno zahteven. Kako vam bo, direktorju Hidrie Holding, uspelo v svoj urnik vključiti tudi delo v združenju?

Navdušujejo me čestitke, ki prihajajo ob izvolitvi, bilo jih je preko 150 in sporočajo in sprašujejo: kdaj, kje in kako lahko stopimo skupaj, da doprinesemo k oblikovanju take vizije. Ne obstaja dilema, ali bi, temveč potreba po tem, da bomo. Na tej podlagi se osebno čutim obvezan in zavezan, sedaj pa tudi opolnomočen za to, da si vzamem čas, ki je potreben za to. Naša odgovornost daleč presega le naša podjetja in združenje. Če ne, bomo pač še naprej ostali na ravni ‘šank’ debat, ki jih poslušamo že 25, 30 let in so vedno enake, davno izpete. To pa me, nas ne zanima več.

Ko sem 25 let nazaj vstopil v UO ZM, so bili izzivi tega dialoga popolnoma enaki in naš cilj je, da se ta odnos končno spremeni. Ne gre pa nikakor za to, da iščemo krivca za to, da je temu tako, nekje zunaj, pri nekom drugem. Ravno obratno, enostavno moramo vedno znova najprej začeti sami pri  sebi in ko bomo sebe dovolj spremenili in jasno in kvalitetno izrazili, da bomo na tej podlagi vredni drugačnega tretmaja, ga bomo tudi dobili in vse se bo spremenilo. Začudeni bomo, kako hitro to lahko gre.

Kako vidite vlogo managerk in managerjev oz. ZM v odnosu do države?

Osnovni problem je, da še vedno znova in znova govorimo, ne samo z vsakokratno politiko, temveč cela družba kot taka, ne eden drugemu, temveč eden mimo drugega. Se sploh ne poslušamo. Ne govorimo eden z drugim in ne poslušamo se, zato tudi ne moremo vzpostaviti ustreznega strateškega konsenza. Čas je, da to končno že presežemo. Nočemo več biti v poziciji, da stalno prosjačimo vsakokratno politiko za pogovor in slišanje, temveč vzpostaviti razmere za to, da bo vsakokratna politika čutila nujo in potrebo po dialogu z nami: ker brez tega, da se z nami pogovarja in posvetuje, ne bo mogla obstajati. Vsaj ne dovolj kvalitetno. Da pa prideš do te točke, moraš imeti najprej kaj resnično kredibilnega za povedati, pokazati, nakazati in narediti. In prav to prinaša, bo prinesel Mi danes, mi jutri in mi skupaj, s tem moramo začeti. Za to smo prvi odgovorni mi, managerke in managerji, voditeljice in voditelji.

Po dolgem času dva kandidata za predsednika ZM. Kakšen je vaš komentar kot predsednika, ki ga je izglasovalo članstvo?

Odlično je, da sva bila vsaj dva kandidata. Nisem razumel tistih, ki v tem niso videli nekaj res dobrega.  Razumeti moramo, da moč instituciji dajemo čisto samo mi sami. Eden izmed mojih ciljev je tudi, da bo po treh letih mojega mandata čim več kandidatov za prihodnjega predsednika. Da bo funkcija predsednika Združenja Manager nekaj močno spoštovanega, zaželenega, pa navsezadnje, da bo to cenjena funkcija in bo jasno, da je to funkcija, na kateri lahko, moraš odgovorno vplivati ter spreminjati stvari na boljše. Predsednik, ki bo izvoljen znotraj take konkurence, bo imel možnost, da razvije najboljše iz samega sebe in vseh okrog sebe in da ustvari močno ekipo. Samo produktivna konkurenca lahko prinese konkretne rezultate.

Ste eden redkih, ki ima na področju vodenja celo doktorat. Kaj vas je kot voditelja najbolj oblikovalo?

Idrijsko okolje že na samem začetku. Izjemni starši, spodnjeidrijska osnovna šola in idrijska gimnazija. Idrija je bila globalna že stoletja nazaj, vendar pa je vse ustvarjeno bogastvo dobesedno odtekalo iz nje, kar je pomembna učna lekcija in v tem kontekstu tudi danes delamo drugače, ko prav v Sp. Idriji trenutno izvajamo 100-milijonsko investicijo, največjo do sedaj v Hidriini zgodovini, v inovativno zeleno električno mobilnost prihodnosti. Naučil sem se, da je slavna preteklost lahko veliko breme, če se jo samo opeva. Pravilno se jo ceni in ji da vrednost le tako, da se jo stalno presega z željo in sposobnostjo po kreaciji še boljše prihodnosti.

Veliko sem se neposredno po gimnaziji naučil tudi v JLA, v elitni šoli rezervnih oficirjev v Bileči, ko sem po šestih mesecih šolanja – ostrega fizičnega in psihičnega drila – ostal še nadaljnjih šest mesecev in skozi ta dril kot 18-letnik vodil ekipo več kot trideset

Biti moramo tako uspešni in navdihujoči, da bomo imeli čakalne vrste pri vstopu v vrste Združenja Manager.

inženirjev, ekonomistov, pravnikov … ki so vsi prišli tja po že zaključeni fakulteti, kot izdelani 23-letniki. Vodil jih nisem s komandnim sistemom, formo, temveč z vsebino, motivacijo in karizmo. Najbolj pa sem potem po Ekonomski fakulteti hvaležen poslovni šoli IEDC Bled, Danici, Nenadu … kjer sem postopoma opravil MBA, magisterij in doktorat ter se naučil, da je dovolj dobro le najboljše. Da se moraš stalno presegati. Presegati meje do sedaj znanega s kreiranjem povsem novega znanja.  

Močno pomemben mi je in spremlja me citat, ki sem ga leta 2005 prebral v NASA centru v Cape Caneveralu, citat dr. Roberta H. Goddarda, ameriškega vesoljskega pionirja, ki je že v začetku 20. stoletja sanjal o poletih na Luno in v zrak spuščal rakete na višino najprej komaj par 100 metrov: »It is difficult to say what is impossible, for the dream of yesterday is the hope of today and the reality of tomorrow.« Kje so meje? Samo tam, kjer si jih postavimo sami. Da pa zaključim – preprosto imam v sebi potrebo po dokazovanju. Ko sem bil mlajši, je bila ta potreba velika tudi še v tem, da se dokazujem drugim, danes pa vsak dan znova tekmujem predvsem sam s seboj in se dokazujem samemu sebi. Točno vem, kdaj sem dal vse od sebe, ali pa nisem, in sami sebi smo vedno najstrožji sodniki. Ne pozabimo pa predvsem: ljudje si nas ne bodo zapomnili po tem, kar smo naredili zase, temveč po tem, kar smo in bomo naredili za druge. Za vse.   

Želim vam zagona, energije,drznih ambicij in enotnosti

Kot predsednik združenja sem si po svojih najboljših močeh prizadeval zastopati interese združenja in njegovega članstva, kjerkoli je bilo to potrebno – v odnosu do države, do drugih deležnikov in drugih gospodarskih organizacij, do medijev. Skladno z našima vrednotama sodelovanja in povezovanja sem gradil mostove, zavzemal sem se za iskanje skupnih rešitev v dobro gospodarstva, s tem pa tudi širše družbe. Pogosto je to potekalo v ozadju, ker je to pogosto precej bolj konstruktivno od javnega obračunavanja. Nekateri bi si sicer včasih želeli večje agresivnosti, a sem prepričan, da je naš pristop skladen z vrednotami združenja in da zmeren način prinaša najboljše rezultate, kot pravi naš slogan »dobri rezultati na pravi način«. Dokaz, da je ta naša usmeritev prava, je ugled, ki ga združenje uživa širše v družbi, v kateri imamo vzpostavljene razvejane in bogate odnose in sodelovanja, pa naj bo to politika, akademska sfera, gospodarska združenja ali sindikati. Prepoznani smo kot spoštljiv in konstruktiven sogovornik. Spoštovane in spoštovani, prepričan sem, da vodenje združenja zapuščam v dobri formi, kot platformo, polno znanja in izkušenj za nadaljnji razvoj managerskega poklica, in kot zastopnika interesov slovenskega managementa. Novemu predsedniku in upravnemu odboru želim zagona, energije, drznih ambicij in enotnosti pri uspešnem zagovarjanju in izpolnjevanju naših ciljev, skladnih s principi trajnostnega voditeljstva – seveda s končnim ciljem: večjo
blaginjo za vse v Sloveniji.

Andrej Božič, predsednik Združenja Manager 2022–2023

Ajda Vodlan je strokovna sodelavka Združenja Manager, odgovorna za komunikacije.

Preberite tudi