Mi, človeštvo, bedaki in še Sokratovo sporočilo

Danes zavržno, hujskaško, nekulturno, sovražno, vse, kar jim pade na pamet, govorijo tudi tisti, ki tega nekoč ne bi. Politiki, nosilci funkcij, ljudje, ki vstopajo v javni prostor kot strokovnjaki. Nekoč bi jih sankcionirali …

Sokrat, znameniti antični filozof, ki je živel v 5. st. pr. n. št., je bil pred atenskim sodiščem obsojen na smrt. Obtožili so ga brezbožnosti, zavajanja in pohujšanja mladine. Dr. Mladen Dolar, slovenski filozof mednarodnega slovesa, Sokratov proces, ki se je končal s filozofovo smrtjo, postavlja kot zgodovinski začetek prevlade govoric proti vednosti. Da se bori s sencami in se pod plazom govoric sploh ne more več braniti, je Sokrat tedaj podčrtal hromečo gmoto, pod katero da je podleglo tudi sodišče.

Zato na tej točki v nekoliko poenostavljeni obliki spomnimo na t. i. Sokratov trojni test:

Znanec je nekoč ves razburjen srečal Sokrata in mu dejal: “Moram ti povedati, kako tvoj prijatelj …”
Sokrat ga je hitro ustavil: “Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?” Znanec je odkimal.
Sokrat: “Najprej test resnice. Ali si preveril, ali je to, kar mi hočeš povedati, resnično?”
Znanec: “Ne, slišal sem, da to pripovedujejo …”
Sokrat: “Tako. Zagotovo pa si to preveril z drugim sitom. Ali je to, kar mi želiš povedati, če že ni resnično, vsaj dobro?”
Znanec: “Ne, ni, prav nasprotno …”
Sokrat: “Uporabiva še tretje sito in se vprašajva, ali je res nujno, da mi poveš, kar te tako zelo razburja.”
Znanec: “Nujno ravno ni …”
Sokrat sklene: “Če to, kar mi želiš povedati, ni niti resnično niti dobro niti nujno, naj bo raje zamolčano in s tem ne obremenjuj niti sebe niti mene.”

Živimo v brutalnih in prelomnih časih. Donald Trump v Beli hiši je le najbolj globalno razširjeno sporočilo, da se svet, pravzaprav civilizacija, dramatično spreminja. Trump je najbolj razvpit glasnik neke nove dobe, spreminjanja družbenih in političnih norm v njihovih temeljih. Razmerja med vedenjem in govoricami, med razsvetljenstvom, na katerem je utemeljena moderna družba, in novodobnimi kraljestvi fake newsa, med dejstvi in lansiranjem lažnih sporočil, so se porušila. Odgovornost do javno izrečene besede ni več nedotakljiva zapoved, neka fundamentalna mantra pri vstopanju v javni prostor.

Podnebne spremembe? Če pa jih ni!

Vulgarnost in primitivizem, popreproščena šank-retorika, ki stavi na hipni efekt, na šokiranje, udarja na čustva, obide razum, premislek, so se skrili za zastavo svobode govora in začeli izničevati racionalnost in sposobnost argumentiranja. Lažje je, manj časa in intelektualnega napora vzame. Poenostavljamo, banaliziramo, tudi ko gre za najhujše označbe. Fašist in komunist sta pri nas v zadnjem obdobju besedi, po katerih mnogi segajo brezprizivno, brez distance, brez refleksije o historični in politični vrednosti teh kategorij. Sta instrumentarij za diskvalifikacijo. Mentalna regresija je povezana s civilizacijskim intelektualnim nazadovanjem, deloma tudi s tehnološkimi revolucijami. Nicholas Carr v knjigi Plitvine, doslej morda najprepričljivejši študiji kulturnih in intelektualnih posledic uporabe interneta in njegovega vpliva na naše možgane, poudarja, da smo postali družba plitke pozornosti, nesposobni poglabljanja.

Razkroj etike spremljajo polresnice in teorije zarote. Demokracija ima rano na želodcu. Na začetku je morda niti ne opazimo, ko je krvavitev že akutna, je smrtno nevarna. Blizu tej fazi smo. Vse je dovoljeno. Primitivci in hujskači zahtevajo, da smo do njih tolerantni. Ker je toleranca del demokracije. Če so to vaša dejstva, vam mi povemo, da obstajajo tudi naša. Alternativna. Dejstev ni. Vse je mnenje. Vse so mnenja. Legitimna? Legalna? Ker ameriški predsednik, domnevno najvplivnejši človek na planetu, pač lahko reče, da podnebne spremembe ne obstajajo. Četudi poročilo medvladnega foruma o podnebnih spremembah sloni na 6000 znanstvenih študijah o podnebju in med drugim pravi, da so potrebne drastične spremembe v odnosu politike do podnebnih sprememb.

Odgovornost do javno izrečene besede ni več nedotakljiva zapoved, neka fundamentalna mantra pri vstopanju v javni prostor.

Komunikacijska orodja, družbena omrežja, ki so v svojem bistvu zelo demokratična in bi morala biti predvsem emancipatorna, se po letih razcveta, ko so prinašala dodano vrednost, prevečkrat sprevržejo v svoje nasprotje: v nefiltriran, nebrzdan pljuvalnik, na katerem za masko anonimnosti skriti posamezniki izbljuvajo vse tisto, kar si na odprti sceni ne bi upali izreči. Tam bi morda premislili, ali je, kar govorijo, resnično, nujno in dobro. Ne pogovarjamo se in debatiramo. Ampak se žalimo, izključujemo, diskvalificiramo, poenostavljamo do onemoglosti, banaliziramo. Pa gre kdaj le za vprašanja osnovne olike. Ali kot je v Večeru nedavno zapisal glasbenik in filozof Boštjan Narat: V teh časih je moderno biti bedak. Bedak = junak? Nekoč si bil pač bedak, ki je stal na robu, ob pragnerju posmeha. Danes dobiš prime time in žaromete v glavo. Aplavz.

Vse pade v eter, vse dobi mikrofon

To ni slovenski fenomen, je globalni. Gre za odpoved neki temeljni družbeni pogodbi, ki je bila podstat razvoja človeštva ne glede na ideološko različne poglede na svet. Danes padajo mukoma pridobljene in mednarodno izpogajane pravice, vrstijo se odpovedi mednarodnih zavez in pogodb. Včasih se sicer vprašam, ali je bilo nekoč res manj prostaškega, manj nebrzdanega, neomikanega in celo sovražnega govorjenja. Ali pa je danes zavoljo lažjega dostopa do javnosti pač vse takoj slišano, vidno, zaradi Twitterja, Facebooka in drugih omrežij takoj pade v eter. A dejstvo je, da danes zavržno, hujskaško, neomikano, nekulturno, sovražno, vse, kar jim pade na pamet, govorijo tudi tisti, ki tega nekoč ne bi. Politiki, nosilci funkcij, mnogi uredniki in novinarji, ljudje, ki vstopajo v javni prostor kot strokovnjaki. Nekoč bi bili za takšne ekscese s strani družbe ali volivcev sankcionirani. Danes nek golobradi politik nekdanjemu predsedniku brez (samo)cenzure, osebnega testa (ne)dostojnosti, reče “stari prdec”. Njegovi mu aplavdirajo, bravo. Ljudem, ki imajo pomisleke, dvome, tudi strahove pred množičnimi migracijami, ki so izražali kritike migracijske politike EU, so s preveliko lahkotnostjo rekli fašisti. In dobili aplavze.

Demokracija ima rano na želodcu. Na začetku je morda niti ne opazimo, ko je krvavitev že akutna, je smrtno nevarna.

V medije smo spustili ljudi, ki jih nekoč ne bi, ker bi ocenili, da nimajo kaj povedati, da so v neki temi nekompetentni, so skrajni, eksotični, zanikajo znanstvena dognanja. V medijskem svetu, podvrženem formatu reality showov, pa so naši sogovorniki, ker prinašajo klike, dvigujejo gledanost, prodajajo časopise. Znanost, vedenje smo žrtvovali za domnevno popularnost, za prepir, konflikt, soočenje zaradi soočenja, kontroverznost. Zaton kritične javnosti in kriza resnega, poglobljenega, preiskovalnega in analitičnega novinarstva sta zlovešča spremljevalca teh procesov družbene regresije.

Oprostite, dovolite, da vam rečem …

Rešitve iz trenutnega prostega pada, kjer počasi, a vztrajno pridobivajo jezdeci novega populizma, instant politike, politike forme, ki že počasi razlaga, da je pomanjkljivosti demokracije treba nadomestiti z avtoritarnejšimi voditelji, redukcijo svobode, so težke. Človeštvo je bilo zadnja stoletja navajeno konstantnega napredka; ekonomskega, tehnološkega, političnega … Morda je čas, ko bo treba nekatere ideje, koncepte, civilizacijske pridobitve enostavno braniti. Stopiti korak nazaj. Evropa, ki je nastala na razsvetljenskem izročilu, bi morala nedvoumno vztrajati pri tem. Razmerje med vedenjem, med resnico in govoricami, če se vrnemo k osnovni sokratovski dilemi, bi moralo ostati kot univerzalni horizont, na katerem se odvija razprava. Vsak lahko začne pri sebi. Da ne spušča lastnih standardov. Tiste, ki govorijo sovražno, zrelo za kazensko sankcijo, je treba prijaviti. Tistim, ki so v javni komunikaciji pod nivojem, prijazno, a odločno reči: Oprostite, to je pod nivojem, dovolite, da vam rečem, da ste … B… Khm. Pojdite brat Sokrata. Sicer bodo tisti, ki svet vlečejo na napačno stran, tja, kjer smo že bili, pa smo se očitno premalo naučili, zmagali.

Matija Stepišnik je odgovorni urednik Večera. Prispevek je bil objavljen v MQ reviji št. 42, decembra 2018

Preberite tudi