Maratona ne zmagaš s šprintom in stanjem na mestu

V času, ko države razvite Evrope povečujejo vlaganja v raziskave in razvoj ter iščejo učinkovite strukturne rešitve, drugi del Evrope – v katerega sodi tudi Slovenija – temu ne posveča prave pozornosti. Prepad med njimi in nami se veča, države nas prehitevajo po obeh straneh.

Avstrijski K-centri so konzorciji znanstvenih institucij in gospodarskih družb, ki jih povezuje skupna tematika. Večji izmed njih pridobijo letno več milijonov evrov državnega denarja in vsaj še toliko zasebnega, zato da oblikujejo in izvajajo projekte, namenjene izključno tehnološkemu razvoju. Nedavno je agencija, ki vodi program K-centrov, po 20-letni (sicer zelo pozitivni) izkušnji vpeljala nov inštrument. Nanaša se na milijonske dodatne spodbude, ki so namenjene vrhunskemu temeljnemu raziskovanju v centrih. Izkušnje so namreč pokazale, da izvajanje samo aplikativnih raziskav za konkretne naročnike, kot je bilo prvotno zamišljeno, ne glede na obseg vloženih sredstev ne omogoča gospodarstvu, da bi prevzelo vlogo tehnološkega voditelja. Odločitev agencije sledi ugotovitvi, da aplikativne raziskave, kot je pokazala praksa, pretežno prispevajo inkrementalne dosežke, temeljne raziskave pa so podlaga za morebitne prebojne oz. rušilne tehnologije in izdelke, s katerimi se je mogoče povzpeti na svetovni vrh.

Paralele z dogajanjem v Sloveniji ni mogoče potegniti. Že dejstvo, da je Avstrija leta 2009 iz proračuna v raziskave in razvoj na prebivalca vlagala dvakrat toliko kot Slovenija, sedem let kasneje pa vsaj šestkrat toliko, kaže na nedorečenost slovenske razvojne politike. Dejstvo je, da medtem ko države razvite Evrope povečujejo vlaganja v raziskave in razvoj ter iščejo učinkovite strukturne rešitve, drugi del Evrope, v katerega sodi tudi Slovenija, temu ne posveča prave pozornosti. Razlika med enimi in drugimi se veča. Trend za Slovenijo v resnici ni dober že dlje časa, saj smo leta 1998 iz proračuna vlagali okoli 0,62 % BDP, leta 2016, to je bilo zaradi nepremišljenega in pavšalnega varčevanja pri javni porabi med slabšimi, pa samo še 0,38 %. Še posebej je zaskrbljujoče (kar je tudi posledica takratne luknje pri porabi kohezijskih spodbud), da prav področju povezovanja znanosti in gospodarstva v tistem času ni bilo namenjenih sredstev. To je področje, v katerega razvite države vlagajo največ. Na področju vlaganj in tudi drugih pomembnih razvojnih pokazateljev nas je po letu 2014 prehitela Češka.

Vrhunski rezultati, ki pa niso rezultat dovršenega sistema

Na žalost je Slovenija med tistimi, ki so svoj inovacijski sistem z nedomišljeno razvojno politiko zapeljali v relativno zaostajanje. Pri nas se to še najbolj nanaša na raziskovalno infrastrukturo, kadrovski podmladek ter na sodelovanje znanosti z gospodarstvom. Dejstvo, ki nas mogoče celo zavaja, je, da na vseh področjih občasno dosegamo vrhunske rezultate, ki pa se pojavljajo tu ali tam ter niso rezultat dovršenega sistema. Slovenska stalnica je nizka produktivnost in s tem povezana nizka dodana vrednost. Evropske institucije opozarjajo na pomen javnega vlaganja v raziskave in inovacije in to prav posebej v povezavi s produktivnostjo gospodarstva in dodano vrednostjo, ter navajajo, da ima javna znanstvenoraziskovalna dejavnost odločilne pozitivne učinke na produktivnost ter na splošno družbeno rast. Zakaj vsa leta po osamosvojitvi Slovenija ni našla odgovora na to slabost, čeprav se nam zdi na dlani, si ne znam odgovoriti.

Če vložiš 1 evro, se povrnejo 4

Ni dvoma, da je znanost eden izmed stebrov tehnološkega in družbenega razvoja. O njeni družbeni relevanci ni vredno izgubljati besed, ekonomske analize pa kažejo tudi na neposredne ekonomske učinke sistematičnih in kontinuirnih vlaganj v to področje. Nekateri avtorji zagotavljajo, da en evro, vložen iz proračuna v raziskave, v smiselnem časovnem obdobju povrne v proračun štiri evre.

Sodeč po podatkih je delež javne porabe za raziskave in razvoj od leta 2009 do leta 2016 upadel z 1,9 % na 1,5 % v skupni javni porabi, kar kaže na očitno deformacijo pri uravnavanju javne porabe po letu 2011.

Če si neka skupnost želi osvajati mesta proti vrhu svetovne lestvice blagostanja, se mora posvečati tej družbeni dejavnosti, oblikovati konsistentno in stalno ter predvidljivo razvojno strategijo, delovati sistematično, odgovorno in vizionarsko. Razvoj je tek na dolge proge. V maratonu ne moreš zmagati, če nekaj časa šprintaš in nekaj časa stojiš na mestu, medtem ko drugi nadaljujejo s svojim tekom. Pomembno je, da smo konkurenčni v vseh delih inovacijskega procesa, od prebojnih idej, ki lahko temeljijo le na vrhunskem znanju in raziskavah, pa vse do razvoja, profesionalizacije izdelkov in uspešnega trženja. Vsi sklopi so povezani in soodvisni.

 Poskus vzpostavitve celovitega inovacijskega sistema je bila raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije, ki jo je slovenski parlament sprejel leta 2011. Pomnim ga kot enega redkih dokumentov, ki predvideva dvigovanje vlaganj v raziskave in razvoj do leta 2020 ter zajema pomembne strukturne spremembe javnega raziskovanja v državi. Osem let po sprejetju lahko le ugotovim, da strukturnih sprememb ni bilo in da smo namesto rasti doživeli krut padec javnih vlaganj v raziskave in razvoj. Tam, kjer je pisalo desno, smo šli levo, kot da bi brali dokument v nasprotno smer. Pri tem je krivdo težko pripisati le varčevanju v javnem sektorju zaradi pritiskov Evrope in zahtev gospodarstva. Sodeč po podatkih, ki jih je mogoče pridobiti, je delež javne porabe za raziskave in razvoj od leta 2009 do leta 2016 upadel z 1,9 % na 1,5 % v skupni javni porabi, kar kaže na očitno deformacijo pri uravnavanju javne porabe po letu 2011.

Včasih smo mlade naganjali v tujino, danes možnosti iščejo sami

Četudi se znanosti in razvoju tehnologij obetajo boljši časi – vsaj tako kažejo signali s strani vlade in tudi strank zunaj nje – pa odgovora na to, kako nadomestiti zamujeno v zadnjih 10 letih, ne more dati nihče. Danes se v primerjavi z leti pred gospodarsko krizo vse več mladih že med študijem, zagotovo pa po zaključenem študiju, ozira po službi v tujini. Podobno je z novimi doktorji znanosti. Še pred nekaj leti smo mlade naganjali v tujino na podoktorsko usposabljanje, danes to možnost iščejo sami in mnogi razmišljajo, da bi tam tudi ostali.

Ko se sredstva zmanjšajo za tretjino, začne vsak iskati kratkoročne možnosti za preživetje ter ga dolgoročne vizije in nove smeri razvoja ne zanimajo.

Nekateri ocenjujejo, da se z odhodom enega doktorja znanosti v tujino naredi četrtmilijonska škoda, kolikor naj bi stal njegov študij. To je narobe, upoštevati bi morali, kolikšen bi bil njegov doprinos v celotni delovni dobi, ki šele prihaja, če bi ostal v Sloveniji. Številke postanejo enormne, vendar pa niti ne gre za številke, temveč za ljudi, ki ustvarjajo novo vrednost in ki poleg materialnih tvorijo tudi kulturne temelje slovenstva.

Začne se s krčenjem, konča z ignoranco …

Nekoč sem izjavil, da se vse začne s krčenjem sredstev, konča pa z ignoranco. Hotel sem reči, da ko se sredstva zmanjšajo za tretjino, začne vsak iskati kratkoročne možnosti za preživetje ter ga dolgoročne vizije in nove smeri razvoja ne zanimajo. To postane način življenja, ki ga je kasneje težko na hitro spremeniti. Ugodno je, da se državna politika v zadnjih dveh ali treh letih kaže bolj naklonjena raziskovalni in razvojni dejavnosti. Del kohezijskih sredstev so namenili oblikovanju različnih inštrumentov spodbujanja tehnološkega razvoja. To je zagotovo pomemben prispevek, ki pa ne more delovati samostojno, saj so kohezijska sredstva prepolna birokratskih omejitev in so predvsem občasna ter zato na njih ne moremo utemeljevati svojega razvoja, lahko ga le korigiramo ali spodbudimo. Postopoma prihaja tudi do povečanj v proračunskem delu, pripravlja se nov raziskovalni in inovacijski zakon, ki bo morebiti prispeval k večji učinkovitosti raziskovalnega dela na temeljnem in aplikativnem področju.

Revolucije ni pričakovati, a glede na javno izražena stališča političnih strank se končno kaže dolgoročnejši preobrat, ki nas razveseljuje. Strukturni prehod na nov model razvoja Slovenije, ki naj temelji na znanju in raziskavah, pa je še daleč pred nami in še mora priti v kri političnih voditeljev ter državljanov. Menim, da lahko odločilni pritisk naredi le v razvoj usmerjeno gospodarstvo.

Prof. dr. Jadran Lenarčič je direktor Inštituta Jožef Stefan. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 44 avgusta 2019.

Preberite tudi