Managerska revolucija Jamesa Burnhama

O tem, kako je marksistični teoretik že leta 1941 napovedal managersko revolucijo, ki ima za posledico ne samo prevzem oblasti v korporacijah, ampak v celotni družbi.

Ko se je v osemdesetih letih v slovenskem prostoru prvič začelo resno govoriti o managementu, se je že takoj na začetku pojavila dilema jezikovne narave: kako prevesti izraz ‘to manage’ ali ‘management’ iz angleščine, ko pa je izraz ‘upravljati’ ali ‘upravljanje’ že zaseden in zaznamovan s tem, čemur se je v stari Jugoslaviji pravilo samoupravni socializem. Ta čisto tehnični problem jezikovne narave pa odseva še drugi ‘problem’.

Ne glede na to, koliko smo danes vajeni razumeti management kot nekaj kar najbolj oddaljenega od starega samoupravnega socializma, obstaja namreč nekaj nezanemarljivih podobnosti med obema, ki niso zgolj jezikovne narave. Začnimo z nekaj preprostimi zgodovinskimi dejstvi. Od vzpostavitve samoupravnega socializma v petdesetih, kakor ga je začrtal Edvard Kardelj, pa vse do odcepitve Slovenije leta 1991, sta se zgodili kar dve politični ‘revoluciji’: prva je socialistična, druga pa demokratična.

Na točko prehoda, tranzicije Slovenije iz post-socialistične dežele v demokratično, gre umestiti to, kar se še danes imenuje z izrazom managerska revolucija. Toda, in tukaj je naš zastavek, ali ne gre razumeti tega dvojega, namreč diskurz samoupravnega socializma in diskurz managerske revolucije, kot dvoje plati istega kovanca?

James Burnham: »Managerji prevzemajo oblast v družbi, tako da ne bomo imeli opraviti ne s socialistično niti s kapitalistično, temveč s t.i. managersko družbo.« Foto: Dreamstime

Vladali bodo managerji

Poskušajmo podkrepiti zapisano z zanimivim zgodovinskim podatkom; ko je James Burnham leta 1941 izdal svojo knjigo ‘The Theory of the Managerial Revolution’, je prvič in kot prvi postavil tezo, da se v svetu dogaja nekaj takega, kot je ‘managerska revolucija’. Ker je izhajal iz marksistične teoretske tradicije, se je izrazil na sledeči način: »V prihodnosti ne bodo vladali ne kapitalisti, niti ne proletariat, ampak managerji, tako da ne bomo imeli opravka ne s kapitalistično, niti ne s socialistično, ampak z managersko družbo.«

Treba je povedati, da je Burnham izhajal iz trockističnih krogov, da pa je v poznih letih svojega politično-teoretskega delovanja ‘menjal strujo’, saj se je znašel celo v Reganovi administraciji v času hladne vojne kot ‘strokovnjak’ za globalno-politična vprašanja. Mimogrede naj omenim, da je ideja o protiraketnem ščitu na robu Vzhodne Evrope njegova, no, vsaj v zasnovi. Če k temu dodamo še, da so njegovi globalno-politični pogledi na prihodnost vplivali na podobo sveta, kakor se nam kaže v Orwellowem ‘1984’, potem lahko vidimo, da v svojem času, čeprav je ostal relativno neznan, ni bil kdorkoli.

Ločevanje lastništva od nadzora

Toda ne zanima nas Burnham sam po sebi, ampak njegova teza, da ‘managerji prevzemajo oblast v družbi’. Svojo teorijo je Burnham izpeljal neposredno iz nekaj let zgodnejše Berle&Meansove analize ‘The Modern Corporation and Private Property’, ki je bila prvič izdana leta 1932. Avtorja postavita nadvse zanimivo tezo: z nastankom moderne, kvazi-javne korporacije se je začel proces, ki je začenjal ločevati lastništvo in nadzor. Če je še za podjetja industrijske revolucije veljalo, rečeno preprosto, da ‘kdor ima lastništvo nad podjetjem, ima tudi nadzor’, to za vzpenjajoča se ogromna podjetja korporativnega tipa njunega časa zagotovo ne velja več.

Družbo je mogoče upravljati na podoben način, kot se upravlja podjetje.

Vzrok za ločitev lastništva od nadzora je po mnenju avtorjev treba iskati tako v razpršenem lastništvu kot tudi v razpršenem delovanju korporacije. Kot pravita avtorja analize: »Praktično nemogoče je, da bi množica lastnikov ustrezno nadzirala delovni proces. Zato se pojavi nov tip ‘delavca’ – imenuje se manager.«

Zaključki, ki prehitevajo čas

Toda v svoji analizi Berle&Means še zdaleč nista šla tako daleč kot njun pozorni bralec J. Burnham. Če sta onadva svojo raziskavo zaključila s tem, da ima v korporaciji oblast tisti, ki imenuje managerje, se pravi večinski lastnik ali lastniki ali preprosto tisti, ki ima v svojih rokah vse vajeti za imenovanje vodstva in posledično celo vrsto managerjev po hierarhiji navzdol, potem je Burnham trdil ravno nasprotno: ne glede na to, kdo imenuje posamezne managerje, je funkcija managerja tista, ki je po njegovem bistvena. Skratka, ne glede na to, kateri izmed palete managerjev je, ali so, imenovan, da vodi podjetje, nujno mora biti manager tisti, ki naj ga vodi.

Glede na čas, v katerem je pisal Burnham, pa tudi Berle&Means, je precej presenetljivo do kakšnih zaključkov sta se dokopala, še preden je zadeva sploh postala aktualna tako v ekonomskem kot v političnem smislu.Ne smemo namreč pozabiti, da je Burnham kot marksistični teoretik pisal predvsem politično, se pravi, da je analiziral in postavil tezo, da se dogaja managerska revolucija, ki ima za posledico ne samo prevzem oblasti v korporacijah ampak v celotni družbi.

Če je managerska praksa tista, ki vse bolj narekuje delovanje v korporacijah, takšno je bilo njegovo mnenje, potem lahko na podlagi predpostavke, da je mogoče družbo upravljati na isti način, kot se upravlja podjetje, postavi tezo, da bodo v prihodnosti managerji tisti, ki bodo dejansko ‘vladali’.

Na denarju, motorju kapitalizma, upodobljen komunistični revolucionar Vladimir Iljič Lenin. Foto: Dreamstime

 

Kaj pomeni to, da naj bi bili managerji tisti, ki naj bi vladali? Zdi se, da je Burnham imel v mislih nekaj takega kot Edvard Kardelj, ko je zasnoval samoupravni socializem: iz natanko iste predpostavke, da namreč lastništvo nad kapitalom ne igra nobene vloge pri upravljanju podjetja, in kar je najpomembneje, niti ne pri ‘upravljanju’ življenja delavcev, lahko vidimo podobnost med samoupravnim socializmom in managersko paradigmo; tako za eno kot za drugo velja, da ‘nasprotujeta’ kapitalizmu v strogem pomenu besede. V smislu, da odrekata nadzor tistim, ki so lastniki kapitala, seveda iz različnih razlogov in nagibov, a kljub temu ne moremo spregledati analogije med enim in drugim.

Amerika – rojstni kraj managerske revolucije

Kar je glede tega nadvse zanimivo pri Burnhamu pa je sledeče: managerske revolucije ni znal predvideti tam, kjer bi jo človek najprej pričakoval, se pravi v ‘razvitem’ svetu anglosaksonsko govorečega prebivalstva, ampak jo je v Evropi: v Nemčiji, Italiji in Rusiji, kjer so v njegovem času bili na delu takšni in drugačni totalitarni režimi.

Burnham je s tem naredil podobno historično-materialistično napako kot Karl Marx pred njim. Tako kot je Marx predvideval, da se bo proletarska revolucija dogodila najprej v industrializirani Angliji 19. stoletja, zgodila pa se je drugje, tako je tudi Burnham pričakoval managersko revolucijo v ‘napačnih’ deželah, saj se mu je zgodila natanko pred nosom, torej v Ameriki, v modernih korporacijah anglosaksonskega tipa.

Jugo-kandidatka za izvedbo

Zanimivo je tudi to, da je Burnham iz svojega seznama potencialnih ‘kandidatov’ za izvedbo managerske revolucije izpustil Jugoslavijo, ki je v tistem času ravno začela snovati in vzpostavljati načrt samoupravnega socializma. Dvakrat zanimivo, kajti Jugoslavija svojega načrta ni prevzela od Sovjetov, seveda niti ne od Zahoda, ampak nadvse avtonomno, kolikor je pač to bilo mogoče v iskanju kompromisa za deželo, ujeto med komunističnim Vzhodom in kapitalističnim Zahodom.

Oba, samoupravni socializem in managerskaparadigma, ‘nasprotujeta’ kapitalizmu,saj odrekata nadzor tistim, ki so lastnikikapitala.

V današnji Sloveniji ‘dovršene’ demokratične tranzicije in vse bolj vzpenjajočega se managerskega diskurza bi kazalo premisliti vlogo, ki jo je v naši preteklosti igral samoupravni socializem. V takratni ureditvi lahko namreč najdemo nekaj skupnih potez, ki smo jih že nakazali. Na primer: skupna poteza enega in drugega, torej managerske družbe in samoupravnega socializma, je recimo ta, da se oboje ponuja tako kot ekonomska kot tudi politična rešitev za vprašanje ureditve družbe. Tu je na delu podobna logika: »Družbo je mogoče upravljati na podoben način, kot se upravlja podjetje.« Trditev ni moja, izrekel jo je J. Burnham, ko je postavljal svojo tezo o managerskem prevzemu oblasti v družbi, toda izrekel jo je tudi Zoran Janković, ko je pred nedavnim v Ljubljani kot manager prevzel oblast. Posredno jo je izrekel že Kardelj, ko je podal svoj načrt samoupravnega socializma: če naj proletariat prevzame oblast v podjetjih in če naj se organizira avtonomno, potem ravno ta povezava kaže na simptomatično vez med enim in drugim.

Ne prehitro z oznako pasé

Seveda s tem nočemo reči, da je samoupravni socializem isto kot managerska družba, o kateri je sanjal Burnham, daleč od tega, ampak le nakazati, kako so nekateri elementi, ki so bili že prisotni v zgodovini našega prostora, vztrajali skozi čas in kako terjajo vedno znova dober premislek, preden bi jih kdorkoli lahko zavrnil kot minulo, preteklo ali zastarelo. Prej kot to bi se morali, kdo drugi če ne ravno managerji, zavedati o tej tesni povezavi med svetom, iz katerega smo prišli, in svetom, v katerem danes živimo.

Mirt Komel je raziskovalec in asistent na oddelku za Kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z managementom se podrobneje ukvarja na projektu kritičnega managementa na Mirovnem inštitutu. Članek je bil objavljen v MQ reviji št.5, decembra 2007.

Preberite tudi