Managerji smo soodgovorni za družbeni dogovor
Ideja družbenega dogovora je nastala, da v Sloveniji presežemo neučinkovite dialoge o plačah ter davkih na eni strani in družbeni blaginji na drugi. Ker ne gre za ali-ali temveč in: unijo ciljev ter blaginjo za vse. V pobudi in akcijskem načrtu ima pomembno vlogo managerska stroka.
»Na eni strani so bile neprestano zahteve zaposlenih, pa delodajalcev in iskanje formule dogovora. In na drugi strani države, ki nas prehitevajo po rasti, razvoju ter konkurenčnosti,« pojasnjuje izvršna direktorica Združenja Manager Saša Mrak. Kako presekati gordijski vozel? Z drugačnim pristopom, drugim zornim kotom, kot je rekel Einstein: »Problemov ne moremo razrešiti na isti ravni razmišljanja, na kateri so nastali.«
Aleksander Zalaznik, predsednik Združenja Manager, razvoj pobude za družbeni dogovor povezuje z osnovno nalogo managerjev: z inovativnostjo in učinkovitostjo zagotavljati stalno rast dobička in denarnega toka. To omogoča razvoj družb, nova vlaganja in nova delovna mesta. Pa tudi rast plač: »Pred petimi leti smo začeli javno poudarjati pomen dobička. Takrat ga je bilo v gospodarskih družbah zelo malo in smo v lastnih vrstah pozvali k njegovemu povečanju. Dosegli smo opazno izboljšanje. Zato je sedaj čas, da se celovito lotimo vprašanja plač,« usmerja k novemu razvojnemu izzivu managerske stroke.
Vztraja, da plače lahko dvignemo le, če bomo dvignili produktivnost: »Samo tako lahko povečamo bruto plače. Da z zaposlenimi ustvarimo več oz. ustvarimo enako, a z manj ljudmi – tako v obeh primerih dobimo ali sprostimo vire, da zopet ustvarimo nekaj novega. Iz tega izhaja pobuda, da se skušamo za prihodnjih pet let dogovoriti, da bi se neto plače poviševale hitreje, kot so se v dozdajšnjem obdobju. Rad bi, da bi prišli do družbene klime, ki bi zavedanje dvignila do te mere, da bi vsi direktorji začeli razmišljati kako s tistim, kar imamo, ustvariti več.«
Več kot stališča managementa
Tako je nastal predlog Združenja Manager za dogovor: kaj lahko naredimo managerji, da v podjetjih dvignemo produktivnost in kako nam lahko – šele posledično, na podlagi doseženih rezultatov – pride nasproti država z ukrepi za konkurenčnejše poslovno okolje. Pobuda za družbeni dogovor, katere nosilec je Združenje Manager in ki za razliko od prejšnjih upošteva potrebo in nujnost zdrave ter vzdržne javne blagajne, je bila prvič javno objavljena na Januarskem srečanju 2019.
»Seveda smo takoj zatem dobili vprašanja o uresničevanju in konkretnih korakih. Ker družbeni dogovor zahteva širino pogleda in povezovanje deležnikov družbe, je Združenje Manager oblikovalo strokovni organ, Observatorij, v katerem poteka razprava, ali so ideje in predlogi, ki nastajajo, ustrezni, tako z vidika podjetij kot tudi celotne družbe,« razvoj družbenega dogovora opisuje Mrak.
Če bo vsak prevzel svoj del odgovornosti, bomo dosegli cilj, sklenili družbeni dogovor in z njim zagotovili večjo blaginjo za vse.
Ustanovni člani Observatorija so poleg Zalaznika in Mrak še prof. dr. Dušan Mramor (predsednik), prof. dr. Vera Trstenjak, dr. Ali Žerdin, mag. Veljko Bole in pobudnik, mag. Jurij Giacomelli. Prve ugotovitve Observatorija je Združenje Manager predstavilo v reviji Pogled in na dogodku decembra 2018 v nabito polni največji predavalnici ljubljanske ekonomske fakultete.
Dolgoročni dogovor za preseganje zaostanka
»Če želimo preseči razvojni zaostanek Slovenije ob vse bolj starajoči se družbi potrebujemo dolgoročen družbeni dogovor, ki bi presegal mandat ene vlade in v katerem bi se posamezne skupine zavezale ciljem v zameno za nagrade. Vendar mora vsak od nas opraviti tudi svoj del naloge, zaveze,« na podlagi poglobljene študije izzivov produktivnosti dela v luči demografskih sprememb krmilo v smeri odgovornosti deležnikov družbe naravnava Mramor. Zavezo sindikatov vidi v tem, da bi bile plače v večji meri vezane na produktivnost zaposlenih, države usmerjene v zmanjševanje administrativnih omejitev ter manj populistično odločanje, zavezi delodajalcev pa naj bosta reinvestiranje in racionalizacija proizvodnje.
Prav zato se je ob začetku dela Observatorij usmeril v razmejitev vlog deležnikov družbe v procesu razvoja družbenega dogovora. »Managerji, gospodarstveniki moramo zagotoviti višjo produktivnost in dodano vrednost, kar prinaša višje plače. Država mora zagotoviti okolje, ki spodbuja razvoj in krepi vladavino prava; zaposleni pa morajo poskrbeti za vseživljenjsko učenje, ki je danes za to, da ostanejo kompetenčni, nujno. Če bo vsak od nas prevzel svoj del odgovornosti, bomo dosegli cilj, sklenili družbeni dogovor in z njim zagotovili večjo blaginjo za vse,« vloge ključnih nosilcev razvoja opisuje Mrak.
Družbeni dogovor pomeni prevzemanje odgovornosti Spodbuda za družbeni dogovor usmerja ključne deležnike družbe, da vsak prevzame svoj del odgovornosti za razvoj. 1. Zaposleni: za vseživljenjsko učenje. 2. Delodajalci in management: za dvig produktivnosti dela z izboljšanjem vodenja, avtomatizacijo in digitalizacijo. 3. Država: za spodbudno, razvoju prijazno poslovno okolje in vladavino prava.
Fokus: dvig produktivnosti in dodane vrednosti
Družbeni dogovor managerje spodbuja, da se še bolj posvetijo ukrepom za boljše poslovanje. »Namen je, da bomo produktivnost povečevali bolj kot v zadnjih dveh, treh letih in da bomo del tega namenili za povečanje plač. Država naj pride nasproti in primakne kakšen odstotek z nižjimi davki. Tako bi namesto 1,5-odstotne letne rasti plač morda prišli do 4-odstotne. V petih ali šestih letih bi se to precej poznalo. Želim videti splošno gibanje, kako narediti slovensko gospodarstvo še močnejše,« spodbuja Zalaznik.
Poziv k družbenemu dogovoru je skladen s ciljem 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ki ga je v središče formule uspeha postavila GZS.
Poziv k družbenemu dogovoru je, pojasnjuje, skladen s ciljem 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ki ga je v središče formule uspeha na 13. vrhu slovenskega gospodarstva jeseni 2018 postavila GZS.
Na aprilski seji so tako tudi člani upravnega odbora GZS z Mramorjem naslovili prihodnje izzive staranja prebivalstva ter potrebne ukrepih za višanje produktivnosti in vzdržnosti pokojninskega sistema – s ciljem izogniti se črnemu scenariju velikega družbenega nezadovoljstva, politične nestabilnosti in negativne ekonomske spirale. Boštjan Gorjup, predsednik GZS in Manager leta 2019, ob tem izpostavlja: »Pred dvema letoma so v okviru Razvojnega partnerstva treh generacij postavili smele cilje: 50 milijard evrov izvoza in 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ki so potrebni, da končno zmanjšamo razvojni zaostanek do zahodnoevropskih držav. Le skupen dogovor o tem, kaj je za Slovenijo pomembno, nam omogoča ekonomski napredek Slovenije in krepitev vseh družbenih slojev.«
Razvoj, s katerim rastemo vsi
Kaj rast produktivnosti v resnici je in kako jo doseči na pravi način? V podjetju KLS Ljubno, z visoko nadpovprečno produktivnostjo dela, danes ´dela´ 186 robotov in 250 zaposlenih: po kazalniku števila robotov na število zaposlenih petkrat presegajo povprečje nemške industrije. »A tudi za to smo morali usposobiti zaposlene,« pravijo. Njihova dodana vrednost presega 120.000 evrov na zaposlenega, plače ljudi so se v zadnjih desetih letih podvojile – pri tem pa delež stroškov dela v strukturi stroškov pada, pojasnjuje Bogomir Strašek, direktor podjetja in prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju managementa.
Rast plač kot posledico stalno rastoče produktivnosti in dodane vrednosti beleži tudi BSH Nazarje, ki ga vodi aktualni manager leta, Boštjan Gorjup: »Ko sem pred dvanajstimi leti postal direktor podjetja, smo imeli v družbi povprečno bruto plačo 1.150 evrov in proizvajali izdelke, ki so v trgovini v povprečju dosegli ceno 150 evrov. Naredili smo domačo nalogo in prepričali lastnika, da je pustil dividende v podjetju, te pa investirali v rast in razvoj. Razvili smo kavni avtomat, ki stane 1.000 evrov. Zato imamo po 12 letih za 50 % višjo dodano vrednost in tudi višje plače.«
Tudi Enzo Smrekar, predsednik uprave podjetja Droga Kolinska, kjer znaša dodana vrednost preko 90.000 evrov na zaposlenega, se ne želi pogovarjati o nizkih plačah, temveč o skupni poti, na kateri rastejo skupaj s sodelavci: »Diskusije okoli minimalne plače so nam popolnoma tuje. Seveda morajo biti višje in zagotovljene vsakemu delavcu. Naloga vsakega zaposlenega pa je nenehno razmišljanje o tem, kako dvigniti dodano vrednost, ki vse te ugodnosti omogoči.«
Z vidika managerske stroke so zgoraj omenjeni managerji in podjetja svetilnik, kaj management kot stroka želi doseči z družbenim dogovorom. Naloga vseh, ki nam to še ni uspelo, a čutimo odgovornost do vodenja ljudi in podjetja, je, da se učimo, vztrajno treniramo in izboljšujemo. In ob tem vztrajno, neprestano in odprto komuniciramo ter pomagamo premagovati strah.
Dviga produktivnosti je ljudi strah
Ljudi skrbi, da dvig produktivnosti dela pomeni, da bodo morali delati več, korist pa bo imel predvsem finančni kapital in lastniki podjetij. Zato so do ideje družbenega dogovora nezaupljivi. Je njihova skrb upravičena?
Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pritrjuje: »Napisano drži. Tradicija drugačnega vodenja ‘delaj in bodi tiho’ niti ni opuščena niti zelo redka. Dostikrat je moč opaziti, da manager sicer poskuša delati drugače, da pa je težava v srednjem managementu, ki navzgor kima in navzdol ‘tlači’. Ljudje imajo vgrajen neke vrste strah, zaradi katerega je z njihove strani še vedno prisotna percepcija, da je najboljše biti tiho (in razpravljati o ‘krivicah’ doma), vsak poskus vključevanja, denimo letni razgovori, pa so obravnavani kot nekaj negativnega, nekaj, kar jih ogroža.«
Posebej izpostavlja potrebo po komuniciranju: »Dolgo traja, da se prepričajo, da je to koristno zanje, pa tudi za delo, ki ga opravljajo, in delodajalca. Veliko pojasnjevanja in pozitivna praksa te vzorce spremenijo. Nikoli ne bo šlo z vsemi, to vemo, da pa se korenito spremeniti klimo. In tudi pojmovanje, da produktivnost ni odvisna le od tega, da ‘hitreje mečemo lopato’.«