Krožno gospodarstvo je model nove rasti

Zanemarjanje globalnih trendov in danosti našega planeta je recept, ki vodi do razvojnih meja in kriz. Krožno gospodarstvo je prava pot do višje konkurenčnosti.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Dr. Janez Potočnik je med svetovno najvplivnejšimi posamezniki na področju razvoja trajnostne ekonomije. Leta 2014 je bil imenovan za sopredsedujočega Mednarodnemu forumu za upravljanje virov (International Resource Panel), ki deluje v okviru Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP). Prepričan je, da je krožno gospodarstvo prava pot do višje konkurenčnosti. Na Nabavnem vrhu 2015 v organizaciji Združenja nabavnikov Slovenije je predstavil vpliv krožnega gospodarstva na nabavo in opozoril, da ”... resni raziskovalci prihodnosti, kljub padcu v zadnjih dveh letih, napovedujejo dolgoročno dvigovanje cen surovin”.

Poudarjate, da imamo v industriji zelo potrošno logiko in smo naravnani na neučinkovito ravnanje z viri. Lahko na kratko pojasnite?

Prevladujoči industrijski model je linerno zasnovan. Temelji na črpanju surovin, proizvodnji, potrošnji in odpadkih, ki jih še vedno pretežno zavržemo. V preteklosti se njegove slabosti niso kazale tako jasno kot dandanes, ko je očitno, da ljudje s svojo aktivnostjo vplivamo na nekatere ključne ravnotežne parametre planeta, kar se kaže denimo v izginjanju biotske raznovrstnosti, podnebnih spremembah, slabšanju kakovosti zraka, pomanjkanju pitne vode in rodovitne zemlje. Za celotno 20. stoletje je bil značilen trendni padec cen virov in naraščajoči stroški dela, kar je imelo za posledico, da so se podjetja osredotočala na povečevanje produktivnosti dela in v veliki meri zanemarjala odgovorno ravnanje z viri. 

Krožno gospodarstvo zmanjšuje obremenitev okolja in stroške podjetij.

Foto: Shutterstock

Naraščajoče število prebivalstva in rast potrošnje na prebivalca sta obremenitev virov, ki je temeljila na modelu gospodarstva, ki je zanemarjal preudarno ravnanje z viri, zaostrila do te mere, da sta obremenjenost ekosistemov in pomanjkanje virov postala očitna ne le z vidika vplivov na okolje, ampak tudi z vidika konkurenčnosti gospodarstva. Za Evropo je značilna tudi velika uvozna odvisnost. Evropska komisija je lani objavila rezultate analize 54 redkih in ekonomsko pomembnih surovin, ki so pokazali, da jih kar 90 % uvažamo iz držav zunaj Evrope. Vse to nas navaja na spoznanje, da so spremembe prevladujočega gospodarskega modela nujne, če resnično želimo okrepiti konkurenčnost našega gospodarstva in zadržati močno industrijsko jedro. Krožno gospodarstvo pravzaprav temelji na preprosti logiki, da različne vire čim dlje zadržimo v proizvodnem in potrošnem procesu in na ta način zmanjšamo tako obremenitev okolja kot tudi stroške podjetij. Nekateri si zmotno predstavljajo, da je to povezano predvsem s povečanjem deleža recikliranja odpadkov. Tudi to je seveda pomembno, a še pomembneje je, da zmanjšamo količino odpadkov, da proizvajamo izdelke, ki bodo imeli daljšo življenjsko dobo, ki jih bo mogoče popraviti, obnoviti, ponovno uporabiti, da aktivno ustvarjamo nove poslovne modele. Namesto žarnic Philips že pilotno prodaja svetlobo, namesto gum Michelin že prodaja kilometre uporabe gum. Potrošniki nismo zato prav nič prikrajšani pri zadovoljevanju naših potreb, a podjetniški interes in viri dohodka podjetij so drugačni; predvsem pa se zmanjša poraba virov in ohranja okolje.

Cene surovin naj bi se v prihodnosti dvigovale. Nemčija se tako že ukvarja s preorientacijo pri ravnanju z viri in uvaja tehnološke spremembe. Lahko ponazorite s primeri?

Težko je zanesljivo napovedati gibanje cen surovin in drugih virov. Po stoletju padanja, so se od leta 1995 kakih 15 let strmo dvigale, zadnja leta pa se spet zmanjšujejo. Če bi sklepali na podlagi globalnih gibanj in trendov, je res verjetneje, da lahko v prihodnosti z večjo verjetnostjo pričakujemo, da se bodo ponovno trendno povečevale, z veliko zanesljivostjo pa lahko trdimo, da bodo nestabilne, kar je dovolj, da so podjetja pozorna in pripravljena na morebitna neljuba dogajanja na trgu.

Če bi koncept krožnega gospodarstva uvedli agresivno, bi bil BDP v primerjavi z obstoječim razvojnim scenarijem do leta 2030 večji za 7 odstotnih točk.

Zanimivi so podatki, ki se nanašajo na stroškovno strukturo podjetij v nemški industriji. V letu 2011 je bilo v skupnih stroških podjetij 18 % stroškov dela (dodatno še 2 % stroškov pogodbenega dela), 2 % stroškov energije, kar 47 % pa so predstavljali stroški materiala. V zadnjih 20 letih so se stroški dela zmanjšali s 27 na 18 %, stroški energije so ostali na isti ravni, stroški materiala pa so se povečali s 37 na 47 %. Seveda je logično, da zato podjetja svoj inovativni potencial preusmerjajo od povečevanja proizvodnosti dela k povečevanju proizvodnosti virov. Veliko govorimo o nujnosti povečanja energetske učinkovitosti, malo pa o potrebi po povečanju učinkovitosti virov, čeprav bi bilo na podlagi podatkov logično, da bi se politika osredotočala prav na slednje. S tem seveda ne želim reči, da povečevanje energetske učinkovitosti ni pomembno, predvsem za gospodinjstva in energetsko intenzivne proizvodne panoge.

Cilj predloga, ki ste ga predlagali še v času Barrosove komisije, je, da do leta 2030 produktivnost virov povečamo za 30 %, kar naj bi spodbudilo rast BDP za skoraj 1 % in omogočilo preko 2 milijona delovnih mest. Tudi vi pravite, da je krožno gospodarstvo dobra novica za konkurenčnost in delovna mesta. Zakaj?

Pri pripravi predloga paketa krožnega gospodarstva smo res pri oceni posledic predloga naredili izračune, ki so kazali, da bi uvedba krožnega gospodarstva v praksi imela ugodne posledice na gospodarsko rast in nova delovna mesta. Kasneje sem kot član usmerjevalnega odbora sodeloval tudi pri pripravi poročila, katerega naslov je težko posloveni- ti, Rast od znotraj (ang. Growth Within): vizija krožnega gospodarstva za konkurenčno Evropo. Poročilo so pod okriljem fundacije nemške pošte pripravili strokovnjaki Ellen MacArthur fundacije in McKinseyevega oddelka za okoljske analize. Projekt se je osredotočil izključno na ekonomske posledice uvedbe krožnega gospodarstva. 

Bolj kot recikliranje odpadkov je potrebno zmanjšati njihovo količino, proizvajati izdelke z daljšo življenjsko dobo, ki jih bo mogoče popraviti, obnoviti, ponovno uporabiti.

Projekt se je osredotočil izključno na ekonomske posledice uvedbe krožnega gospodarstva. Modelski rezultati in narejene analize so zgovorne in prepričljive. V primeru agresivne uvedbe koncepta krožnega gospodarstva bi bilo mogoče stroške gospodinjstev na področju mobilnosti zmanjšati za 60–80 %, stroške hrane za 25–40 % in stroške bivanja za 25–35 %. BDP bi bil v primerjavi z obstoječim razvojnim scenarijem do leta 2030 večji za sedem odstotnih točk, razpoložljivi dohodek gospodinjstev pa za 11 odstotnih točk. Seveda bi to imelo tudi ugodne posledice na zmanjšanje emisij CO2 in zmanjšanje primarne potrošnje virov. Opravili so tudi izračune vplivov na gibanje zaposlenosti in pregledali že obstoječe analize. Sklepi niso dokončni, a prevladujejo ocene, da bi bile posledice ugodne. Bistveno je razumeti, da se spremembam ne moremo izogniti, in da varovanje okolja ne prinaša poslabšanja kakovosti življenja, izgube delavnih mest in razvojnega potenciala, če pravočasno in preudarno pristopimo k spreminjanju gospodarskega modela. Prav nasprotno, zanemarjanje globalnih trendov in danosti planeta, ki si ga delimo, je recept, ki vodi do razvojnih meja in kriz. Gospodarska rast bo zato v prihodnje zelena, ali pa je ne bo.

Mag. Edita Krajnović je urednica in direktorica v podjetju Mediade.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 33, decembra 2015