Korporacije imajo Trumpe pod kontrolo

Liberalizacija trgovine je povzročila večjo ekonomsko negotovost in anksioznost spodnjih 60 % populacije, na politični piedestal pa zavihtela Trumpa, Kurza, La Penovo idr. 

Obdobje po letu 1980 običajno imenujemo era golobalizacije. Zanjo je značilna odprava ovir za produktivne in finančne naložbe v tujini ter zmanjšanje trgovinskih ovir. Med letoma 1980 in 2000 je to povzročilo povečanje vrednosti svetovne trgovine iz dveh na 6,5 milijard dolarjev. Po letu 2001 je rast svetovne trgovine ekslodirala ter se po eksponentnem trendu rasti do leta 2015 povečala kar za trikrat. Leta 2001 je namreč v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) vstopila Kitajska. Ta je z nadzorovano liberalizacijo pritoka neposrednih tujih investicij in liberalizacijo zunanje trgovine v posebnih ekonomskih conah na jugovzhodni obali po letu 1978 ter z dvajsetkrat cenejšo ceno ure delovne sile postajala privlačna destinacija za tuje korporacije, ki so tam začele proizvajati ali bolje rečeno sestavljati izdelke za izvoz v ostale države. Še leta 2000 je kitajski izvoz znašal le 200 milijard dolarjev. Njen vstop v WTO je povzročil, da so se carinske stopnje na uvoz na Kitajskem izdelanih proizvodov zmanjšale na raven ostalih članic WTO. Lepa spodbuda za zahodne multinacionalke ter Kitajsko, ki se je v desetletju spremenila v svetovno tovarno, njen izvoz pa se je med letoma 2000 in 2015 povečal iz 200 na 2.500 milijard dolarjev.

Foto: Pixabay

Kitajski šok, ki je odpihnil srednji razred

Ta ‘kitajski šok’ je spremenil obličje svetovne industrijske geografije. Zahodne multinacionalke so začele prenašati svoje proizvodnje na Kitajsko, doma pa zapirati delovna mesta. Med letoma 2001 in 2007 sta ZDA in EU izgubili 3,6 milijona delovnih mest v industriji. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala med državami z izvoznim presežkom in državami z deficitom, kar je število zaprtih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA dvignilo na 5,7 milijona, v Evropi pa na 7,2 milijona. Posledice na družbi so bile ogromne. Številne študije v zadnjih letih so empirično pokazale, da je liberalizacija trgovine s Kitajsko imela številne dolgoročno negativne učinke na trg dela ter druge socialne in širše družbene zadeve. Posamezne regije, najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, se po tem šoku niso več pobrale. Plače so ostale depresivne tudi v panogah, ki niso bile neposredno prizadete.

Odprava trgovinskih ovir je povzdignila azijske države, v ZDA in EU pa izbrisala milijone delovnih mest in radikalizirala politični prostor.

Globalizacija in tehnološki napredek po letu 1995 sta poskrbela za izpraznitev srednjega sloja zaposlenih in za polarizacijo na trgu dela. Srednje plačani delavci v industriji so v procesu ‘kitajske konkurence’ in avtomatizacije izgubili, tisti z najnižjimi kvalifikacijami ali tisti z najvišjimi plačami pa pridobili. Študije so pokazale tudi, da se je v najbolj prizadetih regijah zmanjšala inovativnost, povečala smrtnost (zaradi alkohola in drog) ter zmanjšala stopnja porok in nataliteta. Pa tudi, da je izpraznitev srednjega sloja za posledico imela politično polarizacijo. V procesu globalizacije so se volivci v bolj prizadetih regijah začeli obračati na bodisi ekstremne levičarje bodisi ekstremne desničarje. K temu je treba dodati še globalno finančno krizo in migrantske tokove, kar je tako v ZDA kot v Evropi izdatno povečalo ekonomsko negotovost ter anksioznost spodnjih 60 % populacije. Po letu 1980 so se zgodile tudi spremembe v davčnih in socialnih politikah, ki so zmanjšale davčno breme za tiste z najvišjimi dohodki in največjim premoženjem, na drugi strani pa zaostrile pogoje in zmanjšale socialne transferje za brezposelne in ostale na socialnem dnu. Prepad med revnimi in bogatimi se je povečal, bolj kot pred letom 1930, tj. v obdobju pred uvedbo socialnih politik držav.

Liberalizacija povzročila vzpon političnega populizma

Globalizacija, spuščena z vajeti, je preprosto šla predaleč, na drugi strani pa socialne politike niso kompenzirale njenih negativnih učinkov. Če k temu prištejemo še politiko varčevanja v času minule krize, proračunsko krčenje sredstev za socialne programe ter pretekle in nove migrantske tokove, dobimo idealno okolje za mesijanske politike, ki frustracije med ljudmi nagovarjajo s populizmom. So Sanders in Trump v ZDA, pa Brexit, Sirizo, AfD, Le Pen, Kurz idr. sploh lahko razlog za čudenje?

Primer: S protekcionizmom se Applova globalna veriga vrednosti poruši. Izgubile bi korporacije ZDA in tega ne bo tvegal noben ameriški predsednik. Vir: The Atlantic

Dejstvo je, da volivci v razvitih državah nočejo še več proste trgovine, kajti koristi od dosedanje liberalizacije so bile izjemno neenakomerno porazdeljene. Globalno so pridobili prebivalci azijskih držav, ki so dobili službe in rast dohodkov, na Zahodu pa so pridobili lastniki kapitala in tisti z višjo izobrazbo, medtem ko je spodnjih 60 % prebivalstva razvitih držav to liberalizacijo plačalo bodisi z izgubo služb bodisi s stagnirajočimi dohodki, manjšimi socialnimi transferji in večjo negotovostjo glede lastne prihodnosti in prihodnosti svojih otrok. V takšnih razmerah so volivci izjemno dojemljivi za populistične politike, ki obljubljajo hitre in sanjske rešitve, kot so zaustavitev globalizacije in vrnitev izgubljenih delovnih mest. Še več, ko se populistična gibanja močno razširijo ali celo povzpnejo na oblast, tudi ostale stranke v boju za politične točke in volilne glasove radikalizirajo svojo politično retoriko, če hočejo preživeti.

Bo globalizacijo zamenjal protekcionizem?

Nas zaradi tega revolta čaka povratek v protekcionizem? Gledano z zgodovinske perspektive, je to sicer povsem možno, a v sedanji situaciji do tega preobrata po mojem mnenju ne bo prišlo. Moja teza je, da je globalizacija sicer proizvedla številne negativne stranske učinke, ki so polarizirali zahodne države, povzročili preobrat in ekstremno obnašanje volivcev ter na površje naplavili populiste, ki kričijo o zaustavitvi proste trgovine in povratku izgubljenih delovnih mest, vendar pa to globalizacije, kot jo poznamo, ne bo zaustavilo. Razloga sta dva. Prvič, ker imamo danes (za razliko od 30. let 20. st. let, ko je bil uveljavljen sporni Smooth-Hawleyev zakon, ki je dvignil ameriške uvozne carine na blizu 50 %) uveljavljen multilateralni trgovinski sistem v okviru WTO, ki sankcionira tiste, ki bi z enostranskimi protekcionističnimi ukrepi želeli pridobiti korist zase. Spomnimo se ameriškega predsednika Georgea Busha ml., ki je marca 2002 izpolnil svojo predvolilno obljubo in dvignil carinske stopnje na uvoz jeklenih izdelkov v ZDA.

Čeprav protekcionizem vzklije v zaostrenih razmerah, do njegove prevlade zaradi premočnih interesov zahodnih korporacij najverjetneje ne bo prišlo.

Prizadete države so uvedle povračilne ukrepe in sprožile spor pred WTO, ki je novembra 2003 razsodila, da je bil dvig ameriških carin na jeklo neupravičen, prizadete države pa da smejo uvesti povračilne ukrepe v ekvivalentni vrednosti. Busheva administracija je dejala, da carinskih stopenj ne bo znižala. Vendar so članice EU zagrozile, da bodo povečale carine na uvoz občutljivih ameriških izdelkov – od pomaranč iz Floride do avtomobilov iz Michigana, s čimer bi prizadele tiste zvezne države, ki so bile glede podpore republikancem mejne. V začetku decembra 2003 je ameriška vlada kapitulirala in sporne carine spet znižala na prejšnjo raven. Če pogledate statistike WTO, se je po letu 2007 število protidumpinških ukrepov in povračilnih ukrepov med državami članicami sicer nekoliko povečalo, vendar ne gre za dramatične spremembe. Hkrati niti za enostranske protekcionistične ukrepe, temveč za povračilne ukrepe na tuje prakse dumpinškega spodbujanja in subvencioniranja izvoza.

In drugič, do zaustavitve globalizacije ne bo prišlo, ker bi bilo to v nasprotju z interesi velikih korporacij, ki prek globalnih verig vrednosti obvladujejo polovico svetovne trgovine. Samo za primer: 60 % koristi (prihodkov) od ’proizvodnje’ (sestavljanja) iPhonov na Kitajskem imajo ZDA, le slabe 4 % jih odpade na Kitajsko. Uvedba enostranskih carin v ZDA bi tako prizadela ameriške korporacije in zajedala v njihove prodajne marže. A velike korporacije ne obvladujejo samo globalnih verig vrednosti, pač pa tudi politike, saj so one tiste, ki prek financiranja političnih kampanj senatorjev, kongresnikov in predsedniških kandidatov določajo smernice za njihovo kasnejšo politično aktivnost. In tukaj si tudi “zmešani populistični politiki” ne morejo privoščiti, da bi prizadeli te korporativne interese. Seveda so izredni dogodki vedno možni, človeške neumnosti pa nikoli ne smemo podcenjevati.

Dr. Jože P. Damijan je redni profesor na Ekonomski Fakulteti Univerze v Ljubljani. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 39, novembra 2017

Preberite tudi