Ključ do uspeha so delo, red in disciplina

Melanie Seier Larsen se po šestih letih poslavlja z mesta predsednice Sekcije managerk pri Združenju Manager. Še vedno pa ostaja borka za uravnoteženost spolov na mestih odločanja, ker je to, kot pravi, zmagovalna kombinacija za vse.

Po šestih letih se boste poslovili z mesta predsednice Sekcije managerk pri Združenju Manager. Kateri so trije največji dosežki vaših dveh mandatov?

V tem času sem imela priložnost sodelovati s številnimi izjemnimi ženskami. Skupaj smo nadaljevale uspešno delo naših predhodnic in se osredotočile na vzpostavljanje okvirjev, ki managerkam omogočajo večje sodelovanje, povezovanje in medsebojno podporo, ter si prizadevale za dosego sistemskih sprememb na področju uravnotežene zastopanosti spolov na mestnih odločanja.

Na naše uspehe sem zelo ponosna. Izpostavim lahko naš mentorski program Mentorska mreža, ki je povezal 71 odličnih managerk in managerk prihodnosti ter je zaradi odličnosti postal krovni mentorski program v Združenju Manager. Bolj smo uspele izpostaviti tudi priznanji Vključi.Vse in Artemida, ki ju že vrsto let podeljuje sekcija, in ju povezati s ključnima letnima dogodkoma Združenja Manager ter jima tako dati večjo težo in prepoznavnost. Pri tem bi rada omenila tudi, da je priznanje Vključi.Vse nadgradnja priznanja Managerkam prijazno podjetje, saj smo želeli izpostaviti podjetja z najboljšimi praksami na področju širše strategija vključevanja in raznolikosti. Kot tretje pa bi izpostavila naše klubske dogodke Vključi.Vse: 50 % + 50 % = 150 %, s katerimi smo vzpostavile odličen format za grajenje vezi, in vsebine Unconference v predprogramu Managerskega kongresa, ki omogočajo mreženje z dodano vrednostjo.

Ste aktivna zagovornica večje vloge žensk v družbi in uravnotežene zastopanosti spolov na mestih odločanja v podjetjih. Pred kratkim je nemška vlada sprejela odločitev, da morajo v podjetjih, kjer so v upravi več kot trije člani, vanje vključiti najmanj eno žensko. Bomo temu priča tudi v Sloveniji? Kdaj po vašem mnenju? Če ne, zakaj ne?

Ta tema mi je zelo blizu in jo aktivno zagovarjam, saj številne študije dokazujejo, da uravnotežena zastopanost spolov na vodilnih položajih ne prispeva samo k boljšemu poslovanju in večji konkurenčnosti podjetij, ampak prinaša tudi širše ekonomske koristi za celotno družbo. Prepričana sem, da bodo spremembe, ki smo jim zdaj priča v Nemčiji, dale pomemben zagon spremembam tudi v drugih državah članicah Evropske unije.

Če pogledamo nazaj, je evropska komisarka za pravosodje Viviane Reding leta 2011 pozvala k sprejetju konkretnih ukrepov za večjo zastopanost žensk v upravnih odborih podjetij, a takrat ni prišlo do želenih sprememb. Izvedena so bila posvetovanja in pripravljenih je bilo veliko dokumentov, a do njihove uresničitve zaradi pomanjkanja podpore ni prišlo. Zlasti v Nemčiji na tovrstne spremembe

Upam, da bo nemški odločitvi prisluhnila tudi slovenska vlada, saj enake možnosti spolov, pravična izbira in posledična uravnoteženost ekip prinašajo zmagovalno kombinacijo za vse.

niso bili pripravljeni. Ko se je v Sloveniji mudila njena naslednica Vera Jourova, sem jo imela priložnost spoznati. Še posebej se mi je zasidrala v spomin njena izjava, da se bodo stvari na ravni Evropske unije začele spreminjati takrat, ko bo Nemčija sprejela zakon in naredila korak v smeri večje uravnoteženosti spolov v upravah podjetij. Zato sem bila izjemno vesela, ko sem prebrala novico o odločitvi nemške vlade. Verjamem, da bo tudi Evropska unija skočila na ta vlak in državam članicam postavila določene zahteve. Upam, da bo nemški odločitvi prisluhnila tudi slovenska vlada, saj enake možnosti spolov, pravična izbira in posledična uravnoteženost ekip prinašajo zmagovalno kombinacijo za vse.

V Sloveniji je, kot kaže, največja ovira, da ženske pridejo na sam vrh. V srednjem managementu jih je npr. četrtina, na samem vrhu pa le pet odstotkov. Zakaj, kaj je ta največja ovira?

To ne drži povsem, saj tudi na ravni srednjega managementa stvari niso idealne. Študija dr. Aleksandre Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede je pokazala, da ženske v Sloveniji v povprečju diplomirajo dve leti pred moškimi in tudi z višjo oceno. Če pogledamo podatke o tem, koliko diplomantov se zaposli, vidimo, da je že na tej točki odstotek žensk nižji, kar se potem nadaljujejo na celotni liniji, vse do vrha.

Postavlja se vprašanje, kaj se zgodi s temi ženskami? Del jih zagotovo odpade zaradi družinskih obveznosti, saj smo še vedno patriarhalna družba, v kateri je ženska tista, ki prevzame skrb za otroke. Del pa preprosto ne dobi priložnosti, saj po večkratnem neuspehu obupajo in ne poskušajo več. To je velika težava, ki se odraža tudi na samem vrhu. V Sloveniji lahko predsednice oziroma članice uprav verjetno preštejemo na prste ene roke. Na to ne moremo biti ponosni in na žalost se slika slabša. Po mojem mnenju ravno zaradi tega, ker nimamo nobenih mehanizmov, ki bi nas na nek način prisilili v spremembo, saj je sicer samovoljno ne bomo naredili.

Zakaj bi si izbirali bolj raznoliko ekipo, če za to nismo motivirani? Izbirali bomo sebi podobne ljudi, ker smo k temu nagnjeni in to je v slovenskem okolju zagotovo vidno. To je nekaj, kar bo treba po mojem mnenju spremeniti, sicer na dolgi rok naša družba ne bo zdrava. Če želimo biti del razvitega sveta, se moramo zavedati, da v takšnem svetu veljajo drugačna pravila. V Skandinaviji si že desetletja prizadevajo za večjo raznolikost, saj vedo, da je za razvoj družbe veliko bolje, če je ta enakopravno vodena. To velja za vse, od podjetij, držav do političnih strank, vpliva pa tudi denimo na vzgojo otrok in konec koncev na celoten sistem, v katerem živimo.

Obenem tukaj ne smemo pozabiti na problematiko žensk z nižjo izobrazbo, o kateri se v Sloveniji absolutno premalo govori. Ena izmed študij, ki sem jih zasledila, je pokazala, da ženske, ki živijo in delajo na kmetijah, velikokrat nimajo niti bančnega računa, niti pogojev za upokojitev in posledično pogojev za obisk zdravnika, ker so odvisne od svojega moža, ki je lastnik kmetije in ostalega imetja. Zato ni treba govoriti le o članicah uprave, managerkah, študentkah, tudi to je ena vrsta neenakopravnosti.

Spodbujanje žensk, naj prevzamejo najvišjo vodstveno funkcijo v podjetju, je tudi poslanstvo priznanja Artemida, ki ga podeljuje Združenje Manager. Priznanje ste prejeli letos. Kaj vam pomeni in ali so taka priznanje spodbuda za managerke, da prebijejo stekleni strop?

Priznanje mi pomeni ogromno, še posebej pa sem vesela, da sem ga prejela ravno v letu, ko sem bila noseča. V svojem zahvalnem govoru, ko sem že vedela, da v sebi nosim deklico z imenom Mia, sem tudi izpostavila, da prejemam nagrado prav v letu, ko pričakujem, da bo na svet prijokala še ena mala Artemida.

Ta nagrada je zame priznanje za moje dosedanje delo v poslu in obenem potrditev, da delam dobre stvari, kar se tiče pomoči mladim ženskam in moškim. Poskušam se oglasiti na vsak klic,

V Sloveniji ne smemo biti zadovoljni s situacijo, ki jo imamo glede žensk ter njihovega statusa. Nekaj bomo morali narediti, zato se bom s srcem in zagnanostjo še naprej trudila, da bom lahko vsaj nekaterim med njimi pomagala na poti k spremembam in se borila tudi za uveljavitev sistemskih sprememb.

odpišem na vsako elektronsko sporočilo, saj me ljudje resnično zanimajo in jim rada pomagam, če jim le lahko. Iz tega razloga mi to priznanje nalaga tudi veliko odgovornost, da še naprej prižigam luči za generacijo, ki prihaja za mano.

V Sloveniji ne smemo biti zadovoljni s situacijo, ki jo imamo glede žensk ter njihovega statusa. Nekaj bomo morali narediti, zato se bom s srcem in zagnanostjo še naprej trudila, da bom lahko vsaj nekaterim med njimi pomagala na poti k spremembam in se borila tudi za uveljavitev sistemskih sprememb. Zelo me žalosti, da je zadnja Wilsonova raziskava pokazala, da se stopnja nasilja v Sloveniji iz leta v leto veča, statistika pa kaže, da se nasilje v večji meri izvaja nad ženskami. To je ena izmed stvari, pri katerih imam ničelno toleranco, zato resnično upam, da bomo lahko našo družbo obrnili bolje.

Ste prva partnerica v Boston Consulting Group iz Slovenije in edina partnerica v Srednji in Vzhodni Evropi. Kako vam je uspelo? Na kaj ste najbolj ponosni?

Uspelo mi je zaradi dela, reda in discipline. Najbolj sem ponosna na svojo ekipo, na ljudi. V življenju sem imela priložnost delati z veliko izjemnimi posamezniki, nekateri so še vedno z mano, drugi nadaljujejo svojo kariero drugje. Ne glede na to pa lahko vsakogar še danes kadarkoli pokličem, saj sem bila z vsemi v dobrem odnosu. In na to sem ponosna.

Kaj je ključ do uspeha v poslu, managementu?

Resnično verjamem, da so ključ do uspeha delo, red in disciplina. Mogoče na moj pogled vpliva to, da sem bila rojena in vzgojena v Nemčiji, kjer je drugačen odnos do dela. Dejstvo je, da brez truda in predanosti ne moreš biti uspešen pri tem, kar počneš, kar se povsem jasno kaže pri vrhunskih športnikih. Če želijo biti med najboljšimi na svetu, morajo v to tudi veliko vložiti. In prav zaradi tega moraš imeti svoje delo rad.

Ko me mladi vprašajo, kako sem uspela v globalnem podjetju, vedno odgovorim, da zato, ker v svoji službi neizmerno uživam. Kakšen večer sem po napornem dnevu povsem izčrpana, ampak se zjutraj zbudim polna energije in komaj čakam,

Resnično verjamem, da so ključ do uspeha delo, red in disciplina. Dejstvo je, da brez truda in predanosti ne moreš biti uspešen pri tem, kar počneš, kar se povsem jasno kaže pri vrhunskih športnikih.

da ponovno začnem delati. Morda se spet navežem na šport – če s športom, v nekem pozitivnem smislu, nisi obseden, če nimaš veselja in zaradi morebitne telesne bolečine po napornem treningu nisi pripravljen vztrajati, potem boš težko postal vrhunski športnik.

Ker imam rada tenis, sem prebrala knjigo Open, v kateri je Andre Agassi zapisal, da ga je k igranju tenisa spodbudil oče. Naredil je napravo, ki je na nekaj sekund izstrelila žogico, Andre pa jih je moral, tako pravi, do nezavesti odbijati. To je ravno ta ekstremizem. Ne pravim, da je zdrav, zagotovo ima določene negativne posledice, vendar je to ta strast, ki jo bodisi imaš ali je nimaš. In jaz resnično verjamem v to strast. In seveda v strogo disciplino. Prav tako pri kakovosti opravljenega dela nikoli ne smeš sklepati kompromisov. Ljudje, ki delajo z mano, vedo, da pri tem ne popuščam.

Katere so po vašem mnenju ključne kompetence managerk in managerjev? Zakaj?

Menim, da mora imeti dober manager široko znanje o industriji in področju, na katerem dela – lahko gre za industrijo ali funkcijo, odvisno od specifične vloge. Vsebinsko poglobljeno znanje je nujno, ker je dandanes specializacija še pomembnejša, kot je bila včasih. Enostavno so panoge precej ožje. Druga nepogrešljiva lastnost pa je občutek za ljudi. Ne verjamem, da je lahko dober manager nekdo, ki sicer vsebinsko obvlada svoje področje, a ne zna vzpostaviti odnosa z ljudmi. Osebe na vodilnih položajih morajo razumeti, da ima njihovo vodenje neposreden vpliv na kulturo podjetja, saj so s svojim delovanjem zgled. Dober manager pa mora imeti v današnjem svetu še eno sposobnost, in sicer prilagodljivost, ki mu omogoča, da se hitro odzove na spremembe in izzive v poslovnem okolju. Managerji, ki delujejo še po principih stare šole in verjamejo, da obstaja samo ena pot, ki je najboljša, po mojem mnenju ne bodo več uspešni. Če torej povzamem, mislim, da so ključne tri kompetence – poznavanje industrije, razumevanje ljudi ter prilagodljivost.

Kako se je letos spremenilo vodenje? Kaj je tisto, kar loči ‘zmagovalce’ od ‘poražencev’? Zagotovo na to vplivajo panoge, v katerih delujejo podjetja. Ampak kaj še?

Prav ta prilagodljivost. Panoga seveda vpliva na delovanje podjetja, vendar njen vpliv ni absoluten. V času trenutne zdravstvene krize lahko na globalni ravni opazujemo številna podjetja, dejavna v panogah, ki so precej na udaru, pa je njihovim managerjem uspelo obrniti krmilo v drugo smer in preživeti. Uspešna podjetja so hitro zbrala svoje ožje ekipe ter prilagodila svojih načrte in naredila strateški premislek o svoji poslovni poti. To je velika vrlina, ki je nima vsakdo.

Kaj je za vas najpomembnejša lekcija leta 2020?

Spoznanje, da lahko 40-minutni sestanek s stranko v Moskvi uspešno opravim tudi na daljavo. V preteklih letih bi zagotovo sedla na letalo in odletela v Moskvo, danes pa se zavedam, da lahko enako uspešno in časovno bolj učinkovito izpeljemo sestanek preko video klica, s tem pa tudi manj onesnažujemo okolje. To seveda ne pomeni, da bom stike s strankami v živo povsem opustila, ker tega ne zmorem, niti si tega ne želim, saj osebni kontakt zelo pogrešam, bom pa zagotovo določene stvari spremenila. Verjamem, da bodo v marsikaterem globalnem podjetju postopali enako.  

To je bil pogled na letošnje leto. Kaj si obetate od leta 2021?

Morda marsikdo ne bo želel slišati, kar bom povedala, a sem velik realist in menim, da bo naslednje leto z vidika covida-19 in njegovega vpliva na gospodarstvo in naša življenja zelo podobno letošnjemu. Čeprav so mnoga cepiva tik pred odobritvijo, ponekod z njimi že cepijo, pa ostaja dejstvo, da je novi koronavirus močno razširjen po vsem svetu. Preden bodo na voljo zadostne količine cepiva, ostajamo v podobni situaciji, v kakršni smo zdaj, verjetno pa s kakšnim popolnim zaprtjem držav manj.

In za konec, letošnje leto je (bilo) verjetno eno od najbolj stresnih let v zadnjih desetletjih. Kakšen je vaš recept ‘v boju’ proti stresu? Kako usklajujete družinsko in osebno življenje zdaj, ko ste mlada mamica?

Zame letošnje leto ni bilo najbolj stresno, ker sem ravno v tem času rodila in nastopila porodniški dopust. Biti doma s hčerko pa je, v primerjavi z mojim delom, kot bi bila na dolgih počitnicah. Ker pa bo kmalu dopolnila sedem mesecev, se počasi vračam v posel. Seveda bo nekoliko drugače, ker bo treba še več koordiniranja. Kljub covidu-19 je bilo zame letošnje leto, če gledam zgolj z vidika svoje družine, eno najboljših let do zdaj. Dobila sva hčerko, moj mož je v tem času bil samo enkrat na službeni poti, kar je sicer za naju, ki delava v istem poslu, skoraj popolnoma nepredstavljivo. Kar se tega tiče, je bilo za naju super leto. Z vidika časa, ki bi ga imela na voljo za najino hčerko, ne bi imela nič proti, če bi bilo naslednje leto podobno letošnjemu. Seveda pa je bilo izjemno stresno opazovati dogajanje v okolici, v družbi, pri mojih strankah … To seveda negativno vpliva na vse nas.

In kakšen nasvet bi dali svoji naslednici na mestu predsednice Sekcije managerk?

Moji naslednici sem si že dovolila dati nekaj nasvetov. Bistven nasvet je seveda ta, da določene vsebinske teme in aktivnosti, predvsem tiste, ki so naredili sekcijo in združenje močnejše in navzven bolj prepoznavno, ohranimo. Določena prizadevanja, kot je na primer doseganje zakonskih regulativ za doseganje uravnoteženosti med spoloma v Sloveniji, pri katerih v mojem mandatu nismo prišli do rešitve, pa je treba dodatno intenzivirati. To so teme, ki bodo pustile sled pri naslednjih generacijah in ne smemo si dovoliti, da jih ne pripeljemo do konca. Resnično upam, da bo moja naslednica s svojo energijo in zagnanostjo vodila delo naprej in z veseljem bom spremljala, kako bo sekcija tudi v prihodnje kovala spremembe v slovenskem okolju. Seveda bom še naprej aktivna članica sekcije, saj ostajam v njenem upravnem odboru.

Nina Oštrbenk je strokovna sodelavka za komunikacije v Združenju Manager.