Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič?

Avtorica: Mojca Čerpnjak je specialistka za marketing v podjetju Marmor Hotavlje in udeleženka skupinskega mentorstva pri Združenju Manager.

Vseživljenjsko učenje – izraz, ki ga v zadnjih letih slišimo vse večkrat, pa vendar si pod njim vsak predstavlja nekaj drugega. Kdaj se začne in ali se ploh kdaj konča? So nove veščine in spretnosti, ki se jih naučimo za lastno ‘zabavo’, tudi vseživljenjsko učenje?

V okviru mentorske skupine pod okriljem Združenja Manager, ki jo je vodila Tatjana Kolenc, strastna mentorica, razvijalka mentorske kulture in mentorskih programov in ambasadorka vseživljenjskega učenja, smo mentoriranke in mentoriranci poizkušali omenjenemu izrazu dati obliko, barvo, smer ter pomen.

V okviru mentorskih srečanj, ki so odprla ogromno debat ter spodbudila kar nekaj aktivnosti, smo prišli do različnih spoznanj, življenjskih primerov  ter usmeritev za nadaljnje delo na tem področju. Da vse te ideje, predlogi in zaveze ne bi ostale le pozabljene črke na papirju, smo po formalnem zaključku programa mentorske skupine oblikovali ožjo delovno skupino, v katero smo povabili tudi zunanje člane. Skupina si je zastavila kar nekaj projektov in ciljev, ki jih želimo uresničiti. Verjamemo, da je tema, s katero se ukvarjamo, vredna pozornosti širše javnosti in vsakega posameznika. Nenazadnje je tudi Evropska komisija leto 2023 razglasila za leto veščin.

Ni še konec …

Zagotovo je vsak od nas med formalnim šolanjem pomislil, da opravi samo še ta izpit, obišče še to predavanje, opravi zagovor diplomske naloge ali napiše zaključno magistrsko delo … potem pa se bo učenje končno zaključilo. In, ko se bo zaključilo, bomo opremljeni z vsemi možnimi in potrebnimi znanji ter orodji za nadaljnje jadranje skozi življenje. A kaj kmalu smo se začeli zavedati, da je bila to le iluzija, saj se v resnici učenje (takšno in drugačno) ne bo končalo nikdar.

Na podlagi pridobljenih in priučenih znanj se lahko bolje prilagajamo spremembam na delovnem mestu, v odnosih in družbi nasploh.

Po zaključku šolanja je marsikoga prešinila tudi misel, da si bo lahko malo oddahnil od napornega učenja in pehanja za dobrimi ocenami. A takoj, ko se je znašel v prvi službi, je ugotovil, da se mora še naprej in vedno znova učiti ter izobraževati. Da pridobi znanja, ki so nujna za izvajanje določenih nalog znotraj delovnih obveznosti, zaradi napredovanja, zaradi uporabe novega programa, novih delovnih procesov, dodatnih nalog, ali pa zaradi boljšega položaja, menjave službe itd.

Naši prvi in najpomembnejši učitelji

Poleg omenjenega obstaja še eno zelo pomembno področje učenja, ki nas lahko tudi osebnostno obogati. To so različna znanja, ki jih pridobivamo kot otroci in mladostniki, ko poslušamo in posnemamo starše, vrstnike, vzornike; vse, česar se naučimo že kot otroci, npr. voziti kolo, plavati, pa učenje določenih opravil, kot so kuhanje, pospravljanje, učenje inštrumenta, tujih jezikov, vožnje avtomobila itd. Med odraščanjem ter v odrasli dobi še dodatno iščemo stvari in aktivnosti, ki nas navdušujejo in se jih prav tako učimo na novo – naj je to kvačkanje, plezanje, fotografiranje, vrtnarjenje ali turno smučanje.

Ob tem ne pozabimo še na prav posebno ‘šolo’, tj. šolo, kako biti starš. Pri tem se mi poraja vprašanje – ali se lahko kdaj naučimo in imamo dovolj znanja, da bomo starši, ki si zaslužijo odlično oceno? Ali nas na to vlogo v resnici lahko kdo pripravi, se je lahko naučimo? In koliko moramo vložiti v ‘dodatno’ izobraževanje sami, da bomo lahko vsak dan boljši ter da bomo kos vsakodnevnim izzivom, ki nam pridejo nasproti in  jih nikoli ne zmanjka?

Sprašujem se tudi, kaj nas žene, da se vsak dan znova hote ali nehote učimo. Motivi so seveda lahko različni. Od finančnih pa do čisto človeških – npr. doživeti občutek sreče, ko se naučiš ali dosežeš nekaj novega, za kar si si prizadeval nekaj časa. Ko končno pripraviš brezhibno potico, ki si jo tolikokrat pripravil neuspešno, ali narediš izpit za someljeja, brez postanka preplezaš plezalno smer, za katero si treniral, ali končno, po mesecih vaje, zaplešeš tisti ples, ko si zadovoljen sam s seboj in ponosen nase.

Kar vemo danes, jutri morda ne bo dovolj

V današnjem svetu, ki se zelo hitro spreminja, se moramo zavedati, da informacije oz. znanje, ki ga imamo danes, jutri morda ne bo relevantno. Da se bomo morali naučiti kaj drugega oz. novega, da bomo sploh lahko normalno delovali in bili aktivni člani družbe, ne glede na naša leta, preteklo izobrazbo, izkušnje itd.

Tako lahko ugotovimo, da se prav zares nikoli ne nehamo učiti. In kakšne so koristi vseživljenjskega učenja? Na podlagi pridobljenih in priučenih znanj se lahko bolje prilagajamo spremembam na delovnem mestu, v odnosih in družbi nasploh. Bolj smo pripravljeni sprejeti neznane stvari in nove tehnologije, saj se učenja in novosti ne bojimo, obenem pa lažje  sprejmemo nove ideje, drugačno razmišljanje in se spopademo z neznanim.

Vključevanje v učne dejavnosti in aktivnosti pomaga ohranjati možgane aktivne in bistre, kar lahko zmanjša tveganje za upad kognitivnih sposobnosti s staranjem.

Poleg omenjenega obstajajo še dodatne koristi nenehnega učenja in preizkušanja novih stvari. Vključevanje v učne dejavnosti in aktivnosti pomaga ohranjati možgane aktivne in bistre, kar lahko zmanjša tveganje za upad kognitivnih sposobnosti s staranjem. Izpostavljenost različnim temam in idejam pa spodbuja ustvarjalnost in inovativno razmišljanje.

Ne smemo se bati neuspeha – na neuspeh moramo gledati kot na priložnost za učenje in rast. Nikoli ne nehajmo raziskovati in se učiti, saj je učenje nikoli dokončano in zanimivo potovanje, ne pa končni cilj, ki ga moramo doseči. Pri tem pa ostanimo skromni – z zavedanjem, da nihče ne ve vsega in da se vedno lahko naučimo nekaj novega.

Kdaj ste vi nazadnje naredili nekaj prvič?

Matjaž Merkan

Komentar: Učim se živeti trajnostno

Vseživljenjsko učenje je ključno za naš osebni, poklicni in družbeni razvoj, ter za prilagajanje vse hitreje spreminjajočemu se svetu. Učenje novih stvari prispeva k osebni rasti in izpolnjenosti. Izboljšuje samozavest, spodbuja radovednost ter povečuje sposobnost reševanja aktualnih problemov. Vseživljenjsko učenje nam omogoča, da ostanemo agilni, relevantni in zadovoljni. 

Dandanes se učimo, kako živeti na trajnosten način. Ne samo govoriti, ampak v resnici živeti. Vesel sem, da to lahko uresničujem pri delu v podjetju LUMAR, doma pa z družino, ko trajnost vodi nakupne odločitve. Učimo se podpirati lokalno pridelano in proizvedeno ali narediti sami. Sam se zdaj učim peči kruh z drožmi.

Matjaž Merkan, poslovni direktor v Lumar IG, Manager leta 2015

Tatjana Kolenc

Komentar: Pogoj za povezovanje in sodelovanje

Vseživljenjsko učenje moramo razumeti kot kontinuiran razvoj posameznika. Ta se kaže v naši radovednosti, potrebi po raziskovanju, preizkušanju idej, učenju od drugih in prenašanju znanja na druge. Ko strah pred spremembami in neznanim spremenimo v vznemirljivo pričakovanje novega. Ko smo ves čas dejavni, kar nam omogoča, da se povezujemo in sodelujemo z drugimi, brez česar ni lastnega napredka in napredka družbe. Za tak pristop potrebujemo močno željo in notranjo motivacijo. Eden najboljših spodbujevalcev je vprašanje: Kdaj sem nazadnje nekaj naredil/-a prvič? Sem ne sodijo samo velika, odmevna dejanja, ampak tudi male osebne zmage. Občasno se vprašajmo tudi, kdaj sem prvič nekaj naredil/-a zadnjič. Ko si nehamo postavljati ti vprašanji, smo samo korak od življenja na avtopilotu, v katerem ni sprememb, novosti in inovacij.

Sama sem se pred nekaj dnevi na jutranjem sprehodu ob naključnem srečanju s sprehajalko iz Izraela učila pozdravljati v hebrejščini v zameno za pozdrave v slovenščini.

Tatjana Kolenc, razvijalka mentorske kulture, mentorica, ambasadorka mentorstva in vseživljenjskega učenja.

Preberite tudi