Karte se bodo delile na novo

Digitalizacija, internet stvari, industrija 4.0 niso ‘buzzwords’, ki bodo minile. V prihodnosti se bodo obdržali le dovolj prilagodljivi, ki bodo sposobni parirati tehnološko naprednim družbam.

Manj kot 10 let nas po napovedih loči od trenutka, ko bo luč sveta ugledal prvi avtomobil, natisnjen na 3D tiskalnik; čez manj kot 10 let avti brez voznika ne bodo več znanstvena fantastika, ampak se bodo prvi že vozili po ameriških cestah, na Kitajskem bodo že postavljene 3D tiskane hiše. Če je Sokrat ugotovil, da je edina stvar, ki jo ve, ta, da nič ne ve, je danes gotovo še nekaj: da v prihodnosti ni gotovo nič. Izjemi sta, ugotavlja naša sogovornica, direktorica Siemensa Medeja Lončar, naša prilagodljivost in pripravljenost na učenje. Tega bomo v prihodnje potrebovali obilo. Da jo tehnološki razvoj izziva, je vidno na prvi pogled, ko z iskrečimi očmi večkrat ponovi, v kako razburljivem času živimo. Tudi zato so ji zaupali vlogo vodje delovne skupine za digitalizacijo, ki smo jo letos ustanovili v Združenju Manager.

Digitalizacija je ena ključnih usmeritev Združenja Manager za leto 2016. Kako ste se je lotili v delovni skupini za digitalizacijo? Kaj pripravljate?

Digitalizacija je ena glavnih tem v gospodarstvu v zadnjem obdobju. Gre predvsem za strateški vidik digitalnega poslovanja v širšem smislu, ki postaja trend in kateremu se nihče ne bo mogel izogniti. Posvetili smo se ji, ker so odločitve, vezane na digitalno poslovanje podjetij, stvar strategije; torej so v rokah managerjev. Naš osnovni cilj je povečati razumevanje med top managementom, kaj je digitalno poslovanje. Da tudi slovenski managerji postavijo digitalizacijo med svoje prioritete. Marsikdo jo sicer že ima na seznamu, veliko srednjih in manjših podjetij pa zaradi intenzivnega vsakodnevnega ritma v poslovanju nima predaha za razmišljanje, kako se je lotiti ali kam se usmeriti.

Foto: Urban Štebljaj

Skozi aktivnosti, ki jih bomo izvajali dolgoročno, ne samo letos, želimo na primer pripraviti platforme za širjenje dobrih praks – da vidimo, kdo so najboljši zgledi pri nas in kaj se lahko naučimo iz tujine. Radi bi sestavili priporočila, kar se je v preteklosti že izkazalo za dobro prakso združenja. Želimo, da čim več managerjev v Sloveniji ozavesti, da morajo biti na ladji. Ni čas, ko bi se naslonili nazaj in rekli, poglejmo, kaj se bo dogajalo, potem se bomo pa tudi mi pridružili. Vse raziskave potrjujejo, da je to napačen pristop, in da digitalno poslovanje mora postati del strategije podjetja. V skupini želimo tudi videti, ali zakonodaja resnično podpira uvajanje digitalnih strategij v podjetja, in najti aktivnosti, ki bi nam lahko olajšale pot v digitalno ero. Ker bi Slovenija rada postala referenčna digitalna država, se ogromno aktivnosti dogaja tudi na ministrstvih in v okviru gospodarskih zbornic, zato se nam zdi smiselno, da je gospodarstvo, ki je odgovorno, da bodo strategije ugledale luč sveta, tudi primerno ozaveščeno.

Je vloga združenja povezati vse te iniciative?

Niti ne, naše poslanstvo je vezano na članstvo. Če managerji tega ne bodo vključili v svoje agende v podjetjih, potem bo skoraj nemogoče strategije udejanjati. Mi se lotevamo ključnega vzvoda, torej ozaveščanja managerjev, in smo lahko eden od pomembnih nosilcev iniciativ.

Najprej se moramo znati povezovati v Sloveniji, potem lahko poskušamo biti glavni akterji povezovanja tudi v regiji.

Država je že pripravila nekaj strategij, na prvem sestanku delovne skupine nas je državni sekretar z ministrstva za šolstvo seznanil, kaj oni počnejo na tem področju. Osebno se zdi pomembno, da vsi vemo, kaj delamo, in da se o tem obveščamo, si razdelimo področja, in da vsak naredi največ tam, kjer ima največji vpliv. Potem bomo lahko tudi učinkoviti skupaj – kot država – in dosegli hitrejše premike.

Digitalizacija, industrija 4.0, internet stvari … kar malo zastrašujoče besede, se vam ne zdi?

To niso trendi od danes, poti v digitalizacijo smo priča že od 60. let dalje. Zame je to super izziv. Ker povzroča, da se bodo lahko karte delile tudi na novo, da imamo možnost dobiti boljše karte, kot smo jih mogoče imeli v preteklosti. Ne bo vedno odločala samo velikost, ampak bolj tudi prilagodljivost, poznavanje, kompetence … Drugi vidik so novi poslovni modeli, internetne platforme, novi načini poslovanja. Slovenci smo inovativni, tudi prilagodljivi, zato vidim tehnološki razvoj kot našo priložnost.

Pred kratkim sem zasledila zanimivo ugotovitev, da največji ponudnik telefonskih storitev, Skype, nima nobene infrastrukture, Alibaba kot največji prodajalec nobenega inventarja, najpopularnejši medij, Facebok, ne ustvarja vsebine, in da največja filmska hiša, Netflix, nima kinodvoran. Narobe svet?

Svet postaja drugačen. Če smo mi še zbirali gramofonske plošče, naši otroci niti ne vejo, kaj je to. Ta generacija zdaj prehaja v delovno obdobje in za njih bo to ‘stanje’ normalno. Večji izziv bo prilagajanje tistih, ki niso dovolj eksibilni. Vsi se lahko naučimo novega – to smo počeli že do sedaj, le spremembe so prihajale bolj počasi. Mislim, da je vse bolj stvar vzdrževanja kondicije, da si dovolj pripravljen na spremembe. To bo ena izmed ključnih kompetenc, ki bodo vplivale na to, kdo bo v prihodnosti uspešen. Morali se bomo prilagajati, se učiti, razmišljati širše. To je edino, kar je že danes gotovo.

Bo torej tehnološki razvoj na preizkušnjo postavil tudi odnose med mlajšimi in starejšimi zaposlenimi? Se bodo odnosi učitelj–učenec obrnili na glavo?

Menim, da bo ta pretok znanja še vedno podobno tekel. Mlajši imajo določena znanja, starejši izkušnje in nabor specialnih znanj, ki je nepogrešljiv. Bodo pa starejši morali delati na sebi, da bodo ohranjali zično in umsko kondicijo za delo. Večja neznanka je sociološki vpliv spre- memb. Vedno obstajajo možnosti zlorab. 3D tiskanje lahko pomeni tudi, da nekdo zelo hitro in na ‘licu mesta’ natisne orožje. Vse tehnologije lahko uporabimo v dobro in v razvoj človeka, lahko pa jih usmerimo v korist ozke skupine.

Kljub občutku, da smo na vrhuncu digitalnega razmaha, raziskave kažejo, da se digitalna revolucija šele dobro začenja. Zase pravite, da sledite svetovnim trendom. Kaj nam prinaša prihodnost?

Živimo v zanimivem času. Nekatere napovedi pravijo, da bo leta 2025 na internet povezanih več kot bilijon senzorjev, da bo 5 % vseh potrošnih izdelkov natisnjenih s 3D printerjem, da bo 10 % avtomobilov na ameriških cestah že brez voznika, da bo opravljena prva presaditev jeter, ki bodo prav tako natisnjene na 3D tiskalnik, in da bo na primer 30 % vseh revizij poslovanja korporacij opravila umetna inteligenca. To za sabo potegne marsikaj, tudi vprašanje, kateri poklici bodo v prihodnosti še aktualni.

Je v tem valu sprememb sploh še prostor za ljudi?

Seveda. Pred kratkim sem poslušala Chief digital officerja (v nadaljevanju CDO) iz Magna Steyr, ki pravi, da bo tudi v prihodnje človek izredno pomemben, le profili zaposlenih bodo lahko drugačni. Povezovanje različnih področij bo moral še vedno opravljati človek.

Digitalizacija … Gre predvsem za strateški vidik digitalnega poslovanja v širšem smislu, ki postaja trend in kateremu se nihče ne bo mogel izogniti. Foto: Urban Štebljaj

Kaj vas trenutno najbolj izziva na področju digitalizacije oz. industrije 4.0?

Eno je velika robotizacija v proizvodnji, drug vidik je razvoj programske opreme in virtualizacija. Vsa proizvodnja se bo vzporedno dogajala tudi v virtualnem svetu in že obstaja programska oprema, ki pokriva vse spektre proizvodnje ter omogoča sočasno prehajanje iz dejanskega v virtualni čas, kjer lahko določene stvari popraviš digitalno, da dosežeš spremembe tudi v proizvodnji. Tretji vidik je 3D tiskanje. Vse to me navdušuje, zato sem se tudi aktivno vključila, saj menim, da ima Slovenija velik potencial. Rast našega BDP-ja je v veliki meri odvisna od izvoza, ogromno naših podjetij je vezanih na avtomobilsko industrijo in ta je med najhitrejšimi pri uvajanju novosti. Avtomobilska industrija je bila med prvimi, ki je spodbujala malo hitrejši tehnološki preboj in se tudi povezala med seboj.

Kakšen je splošni vtis: kje smo Slovenci na tem digitalnem vlaku? Smo lokomotiva, ki vleče, smo bolj v zadnjih vagonih ali tečemo za vlakom?

Z zelo različnimi hitrostmi delujemo. Nekateri so že izjemno daleč, razvojne iniciative v Sloveniji so zelo napredne. Ogromno proizvodnih podjetij npr. že razmišlja o novih konceptih električne mobilnosti, medtem ko so nekateri še čisto v kokonih in menijo, da je digitalizacija le ‘buzzword’, ki bo minil. Ne bo. Tisti, ki bodo sposobni parirati tehnološko naprednim družbam, se bodo obdržali, ostali pač ne. Če v Sloveniji ne bomo sposobni slediti trendom, bomo zgubljali tudi mesta, ki jih imamo trenutno.

Smo lahko Slovenci tudi zgled, smo lahko enkrat ustvarjalci trendov?

Verjamem, da bi lahko bili. Slovenci se nad novostmi zelo hitro navdušimo, se začnemo z njimi ukvarjati, zmanjka pa nas, ko se moramo začeti povezovati. Tako je bilo na področju telekomunikacij, kjer smo bili med prvimi, ki smo uvedli UMTS.

Tudi v prihodnje bo človek izredno pomemben, le profili zaposlenih bodo drugačni.

Nismo se sposobni povezati med seboj, da bi tudi kot dežela lahko nekaj ponudili in združevali kompetence, ki jih imamo. Vsak išče svoj interes. Če bi se znali boljše povezati – in se ne bi bali tudi trenutnega konkurenta – ker lahko skupaj dosežemo nekaj več, bi nam lahko bilo veliko bolje. Ker smo dovolj majhni, bi lahko testirali marsikaj. Tako majhna država bi lahko bila pilotska država za uvedbo elektromobilnosti.

Zato je potrebno povezovanje organizacij, inštitucij, tudi konkurentov …

Pa izobraževalni vidik je izjemno pomemben! Mislim, da bo potrebno dati večji poudarek na izobraževanje in potrebne kompetence za vse tehnološke preboje. Da bomo morali npr. v tehnične poklice usmeriti tudi več žensk. Da mlade ženske začnemo že zelo zgodaj spodbujati. Preoblikovati pa se bo moral tudi šolski sistem – v sistem vseživljenjskega učenja, saj se bomo morali učiti vedno znova.

Bi nam bilo s skupnim CDO-jem lažje? Koga vidite v tej vlogi?

Glavni CDO oz. tisti, ki je odgovoren za strategijo na ravni države, je premier. Vlada mora z njim na čelu razmišljati, kako uporabiti vse možne vzvode. Na tem področju, kolikor mi je poznano, vidim, da se razmišlja v pravi smeri. Drugi del moramo narediti mi, v podjetjih, in biti aktivni sogovornik državi. Le tako res lahko postanemo digitalno referenčna država. Predvsem pa biti odprti in vedeti, kaj delamo. Težko je reči, da obstaja ena strategija digitalnega poslovanja. Ne, vsako podjetje bo moralo najti svojo pot, ker je vsako v svoji fazi trenutne digitalizacije.

Znanje imamo, kaj pa če nam ključni kader pobegne v tujino?

Še vedno nam manjka tudi znanja, predvsem na strateških področjih in na področju inovacij. Problem v Sloveniji je, da smo zelo ‘zaprti’. Nimamo pogojev, da bi k sebi povabili tudi tujce, saj jih ne moremo primerno nagrajevati. Pretok znanja se mora začeti dogajati, če naši odhajajo, morajo drugi priti k nam. Tu je predvsem naloga vlade, da vzpostavi take pogoje, ki bodo to pretočnost zagotavljali.

Rekli ste, da je kar nekaj podjetij v kokonu – mislijo, da se jih razvoj ne bo dotaknil. Kje in kako pa naj se podjetja lotijo preobrazbe? imate zanje kakšen nasvet?

Tudi to je naloga delovne skupine – zadali smo si, da postavimo osnovni model, kako in kaj naj podjetja naredijo. Hkrati bi tudi radi vzpostavili platformo, kjer bodo lahko managerji našli dobre prakse, priporočeno literaturo itd., a vsak bo moral izbrati svoj model preobrazbe, ki je njemu pisan na kožo. Enega recepta ni.

Nedavno ste bili tudi na srečanju Summit100 v Sarajevu. Kako kaže digitalizaciji v regiji?

Sodelovala sem na omizju, ki se je ukvarjalo s trendi v avtomobilski industriji. Nam je bilo jasno, da se mora industrija povezovati. Tudi v regiji nas bo zadel trend elektromobilnosti, po drugi strani pa smo vsi močni dobavitelji avtomobilski industriji. Pred vsemi so podobni izzivi. Obstajajo tudi možnosti povezovanja v regiji, da bi kot regija lahko nastopali skupaj proti ostalim večjim državam. Bo pa tovrstno povezovanje zahtevalo še kar nekaj dodatne energije. Najprej se moramo znati povezovati v Sloveniji, potem lahko poskušamo biti glavni akterji povezovanja tudi v regiji. Pobudniki smo, kot taki tudi delujemo, dejansko moramo najprej biti vzor pri sebi. 

Saša Gnezda je urednica in novinarka v podjetju Mediade. Intervju je bil objavjen v MQ reviji št. 35, julija 2016

Preberite tudi