Kako znanost koristi gospodarstvu

Ali ima znanost neposredno vlogo pri gospodarski rasti? Kje se neha vloga države pri razvoju in financiranju znanosti in inovacij? Kje se začne vloga zasebnega sektorja in ali ta v tem smislu sledi državi oz. je pred njo?

Zakaj je nenavadno, da je na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu nagrado za najboljšo poslovno knjigo, ki jo podeljujeta Združenje Manager in Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS, dobila knjiga Podjetniška država italijanske profesorice Mariane Mazzucato? Ker prinaša vznemirljivo temo, ki ji je težko priti do konca. Ker naslavlja v uvodu izpostavljena vprašanja, ki v smislu družbene participacije naslavljajo precej širše teme, kot strogo zasebni interes, ki naj bi ga (v teoriji) zastopala združenja zasebnih podjetij. To so vprašanja, ki so me tudi osebno zaposlovala že dolgo časa, zato smo se odločili, da knjigo uvrstimo v naš založniški program.

Vse skupaj se je začelo že sredi 90. let prejšnjega stoletja, ko sem končeval magistrski študij na ljubljanski ekonomski fakulteti, zaposlen pa sem bil v farmacevtskem podjetju, ki je raziskavam in razvoju seveda namenjalo kar lep odstotek svojega prihodka. Zato me je že takrat vznemirjala misel, kako so v ekonomski teoriji in praksi vrednotili prispevek znanosti k večanju prihodkov posameznih podjetij in gospodarstva nasploh. Aplikativne raziskave v podjetjih imajo že same po sebi namen neposredne tržne kapitalizacije, zato je bilo njihov prispevek k poslovnemu uspehu lažje oceniti. Kako to narediti za temeljne raziskave, na katerih temelji znanstveni razvoj posamezne države ali pa celo sveta nasploh, pa je bilo vprašanje, na katerega je bilo veliko težje dobiti natančen odgovor. Življenje me je potem odneslo v drugo smer, vendar je vprašanje prispevka znanosti k BDP vseeno ostalo z menoj.

Mazzucato pokaže, da zasebni sektor najde pogum za investiranje v neko področje šele, ko je država že opravila tvegane razvojne investicije in pokazala, da je to dejavnost smiselno razvijati tudi tržno.

Ves ta čas smo se namreč enkrat mesečno dobivali prijateljska študentska druščina, ki smo vsak v okviru svoje poti združevali delo na različnih področjih. Glede na to, da smo bili po izobrazbi večinoma naravoslovci, smo ubrali eno od naslednjih dveh smeri: raziskovalno in znanstveno delo na našem največjem inštitutu ali poslovno kariero. Razlike v razmišljanju o pomenu in smislu posameznega tipa dela so bile tako ves čas na programu: ‘zasebniki’ smo znanstvenikom očitali smisel njihovega dela, ki ne daje otipljivih ekonomskih rezultatov, ‘akademci’ pa so ugovarjali, da so bile mnoge pomembne in splošno uporabne tehnologije – kot je denimo internet – v bistvu zasnovane kot stranski proizvod znanstvenih sistemov in raziskav.

Razmerje med javnim in zasebnim sektorjem v kreiranju gospodarske rasti

Najbrž bi naša debata trajala v neskončnost, če ne bi naletel na knjigo Podjetniška država. To knjižno delo učinkovito spodbija predpostavko, da naj bi bila država z vsem svojim aparatom, vključno z znanstvenim, razmeroma pasivna institucija, zato naj bi predvsem poskrbela za prijetno ekonomsko okolje, v njenem okviru pa potem lahko učinkovito deluje zasebni sektor, ki naj bi sam opravil ostalo. Po tej logiki naj bi bila država predvsem neroden in birokratski aparat, ki še zdaleč ni kos in ustrezen partner dinamičnemu ter po definiciji inovativnemu zasebnemu sektorju. V nizu dobro analiziranih primerov s področja informacijskih tehnologij, biotehnologije, farmacije pa vse do današnjih zelenih tehnologij, ki so sedaj v aktivnem razvoju, profesorica Mazzucato pokaže, da drži ravno nasprotno: zasebni sektor najde pogum za investiranje v neko področje šele, ko je država že opravila tvegane razvojne investicije in pokazala, da je to dejavnost sploh smiselno razvijati tudi tržno. Ob tem tudi zasebnim inovatorjem na posameznih področjih na začetku njihove vključitve v posamezno dejavnost pogosto dodeljujejo tudi zelo stimulativne in dostikrat nepovratne finančne spodbude. V enem od izvrstno dokumentiranih poglavij avtorica tako denimo razkrije, da je prav vsako tehnologijo, zaradi katere je iPhone tako ‘pameten’, financirala vlada: internet, GPS, zaslon na dotik, glasovno aktivirano Siri itn. Vse skupaj gre za kar deset tehnologij,

Avtorica razkrije, da je prav vsako tehnologijo, zaradi katere je iPhone tako ‘pameten’, financirala vlada. Gre za kar deset tehnologij, ki jih je potem podjetje inteligentno združilo v dodelan tehnološki izdelek, s katerim je kapitaliziralo po vsem svetu.

ki jih je potem podjetje inteligentno združilo v dodelan tehnološki izdelek, s katerim je kapitaliziralo po vsem svetu.

Mazzucato se v knjigi vrne tudi v zgodovino ekonomske misli in prakse ter poglobljeno dokazuje, da so v preteklosti države kot institucije ne le usmerjale razvoj določenih trgov, pač pa so jih tudi dejavno oblikovale in celo ustvarjale. Z nepriznavanjem vloge države pri takšnem dejavnem tveganju in s pretvarjanjem, da država le navija s strani, je bila tako sčasoma ustvarjena družbeno-ekonomska miselnost, po kateri se pričakuje, da javni sektor pri dolgoročnih razvojnih projektih sprejema razvojna tveganja in stroške, dobički pa se privatizirajo. Podjetniška država je zato knjiga, v kateri avtorica premišljuje, kako spremeniti to disfunkcionalno dinamiko tako, da bo ekonomska rast vključujoča za vse deležnike, od javnega sektorja do zasebne iniciative, in da bo ob morebitnih dosežkih participirala vsa družba.

Kdo ustvarja in kdo si prisvaja dodano vrednost v globalni ekonomiji

Podjetniška država je odprla še eno, mnogo pomembnejšo temo: kdo je tisti, ki dejansko kapitalizira z javnim znanjem in dognanji, in ali te združbe, torej korporacije, enakovredno vrednost (denimo s plačanimi davki itn.) vračajo tudi nazaj v družbo. Zato je Mazzucato v svojem razmišljanju o družbenih vrednostih in prispevkih posameznih deležnikov stopila naprej v svoji naslednji knjigi Vrednost vsega (The Value of Everything). Spodbujena z ekonomskimi analizami in rezultati zadnje finančne krize, je v njej pokazala, kdo v resnici ustvarja (dodano) vrednost v globalni ekonomiji in kje ta pristane na koncu. Mazzucato tudi tu izhaja iz konkretnih podatkov, iz katerih je razvidno, da se je tako globalni kot posamični bruto družbeni proizvod v zadnjih dveh desetletjih povečal na globalni ravni pa tudi na ravni posameznih razvitih in razvijajočih se držav za kar nekajkrat, vendar pa so plače običajnih zaposlenih ter njihove urne postavke, gledano primerjalno, ostale bolj ali manj nespremenjene. V teoretsko podkovani ter z globalnimi izračuni podkrepljeni knjigi, ki se kot nalašč najbolje bere v kombinaciji s Podjetniško državo, avtorica jasno pokaže, da je izsesavanje vrednosti v sodobnem kapitalizmu veliko bolj cenjeno (ter več vredno in bolje nagrajeno) kot pa proces kreacije in nastajanja vrednosti, ki samo z ustreznim razporejanjem na dolgi rok lahko zagotovi zdravo ekonomijo in normalno delovanje družbe. Pri svoji raziskavi nas Mazzucato vodi po vsem svetu, od podjetij, ki jih poganja zgolj motiv maksimizacije vrednosti delnic za njihove lastnike, do astronomsko visokih cen zdravil s strani velikih farmacevtskih podjetij, pri tem pa ugotavlja, kako je sodobna družbena ureditev preobrnila prioritete in prisvajanje postavila pred ustvarjanja, spremenjeni način razmišljanja in prestavitev ustvarjanja in prisvajanja na prejšnje, primarno mesto pa je po njenem mnenju predpogoj za globalno reformo kapitalizma.

Samo Rugelj je direktor založbe UMco. Članek je bil objavljen v 43. številki MQ revije, marec 2019.