Kako do boljše produktivnosti?

Slovenija je v dobri gospodarski kondiciji: izteka se peto leto nepretrgane gospodarske rasti, ki ostaja med najvišjimi v EU, zaposlenih je največ oseb po osamosvojitvi. Na prvi pogled se zdi, da v ekonomiji nimamo nakopičenih večjih neravnotežij, ki so nas ob izbruhu minule gospodarske krize potisnila med države z največjimi posledicami.

Zakaj potem na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) ne izpustimo nobene priložnosti, da opozorimo na izzive, s katerimi bi se morali nujno soočiti? Ker ugotavljamo, da v minulih letih ob prilagoditvah, ki so pomembno prispevale k dobrim rezultatom, nismo odpravili tudi nekaterih ključnih zaostankov, ki nam preprečujejo hitrejši razvoj. Med njimi izpostavljam razkorak v učinkovitosti, ki v primerjavi s povprečjem držav EU že zadnjih dvajset let vztraja na okoli 20 %. Če se primerjamo z uspešnejšimi državami ali pa tistimi, s katerimi največ poslujemo, je ta zaostanek še precej večji. Za močno izvozno naravnano gospodarstvo, kot je slovensko, je učinkovitost ključnega pomena – alternativa za povečevanje naše konkurenčnosti in posledično prisotnosti na tujih trgih je namreč zniževanje stroškov dela, kar seveda ni pot, ki si jo želimo.

Vzroki za zaostanek v produktivnosti so kompleksni in prepleteni

Naše analize kažejo, da so vzroki za zaostanek v produktivnosti kompleksni in prepleteni, prisotni na številnih področjih: v izobraževalnem sistemu, administrativnem okolju, davčni ureditvi, infrastrukturi, obsegu in načinih financiranja raziskav, razvoja in investicij, pa vse do vodenja podjetij, če jih omenim samo nekaj. Ob široki paleti področij, ki hromijo produktivnost, pa je še bolj kot vsak posamezen ukrep pomembna jasna usmeritev. Če želimo povečati produktivnost, je nujno, da si to zadamo kot ključen cilj, ki ga imamo pred očmi, ko sprejemamo posamezne ukrepe. Brez presoje učinkov tudi oz. predvsem skozi optiko povečanja produktivnosti namreč posameznih ukrepov ne bo mogoče uskladiti, celotne politike pa ne naravnati k učinkovitejši družbi.

Ob manj zaposlenih do boljših rezultatov le z večjo učinkovitostjo

Dodaten pomen povečanju učinkovitosti daje dejstvo, da se hitro spreminja tudi naša demografska slika. V mislih imam spremembe, ki se dogajajo že nekaj let, projekcije pa kažejo, da se bodo v prihodnje še okrepile: zmanjšuje se delež mladega prebivalstva, povečuje se delež starejšega, posledično se krči vmesna populacija, ki je najbolj delovno aktivna. Ob manjšem številu zaposlenih je doseganje boljših rezultatov možno samo z večjo učinkovitostjo.

Ali se bomo v prihodnjih letih približali razvitejšim članicam EU, je v veliki meri povezano s sposobnostjo, da povečamo vzdržnost gospodarske rasti.

Poleg trga dela, ki bo močno zaznamovan z demografskimi spremembami, bodo te zahtevale odzive tudi na številnih drugih področjih, ki se prepletajo z vprašanjem učinkovitosti. Naraščanje življenjske dobe in z njo povezana daljša aktivnost zahtevata prilagoditve v izobraževalnem sistemu. Narašča pomen vseživljenjskega izobraževanja, saj bo treba veščine, pridobljene v obdobju začetnega izobraževanja, nadgrajevati skozi daljšo delovno dobo. Prilagoditi se bodo morali sistemi socialne zaščite – drugačna razmerja med zaposlenimi in upokojenimi, časom zaposlitve in časom, ki ga bomo preživeli v pokoju, namreč zahtevajo drugačne sheme financiranja teh sistemov. Ob naštetih spremembah postaja nevzdržen tudi sistem zdravstvene ureditve, dolgotrajna oskrba pa sploh še ni sistemsko vzpostavljena. Nenazadnje, spremenjeni demografski strukturi bomo morali prilagoditi tudi bivanjsko okolje, transportne sisteme …

Ali se bomo v prihodnjih letih približali razvitejšim članicam EU, je torej v veliki meri povezano s sposobnostjo, da povečamo vzdržnost gospodarske rasti. Za to pa bomo morali omenjena ključna razvojna izziva nasloviti bolj uigrano in osredotočeno.

Mag. Boštjan Vasle, nekdanji direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj, sedanji guverner Banke Slovenije Prispevek je bil objavljen v MQ reviji št. 42, decembra 2018

Preberite tudi