Manifest za konkurenčnost: Inovativnost, produktivnost in družbena blaginja

Razprava v Observatoriju Združenja Manager, ki je obenem uredniški odbor publikacije Pogled, pod vodstvom dr. Dušana Mramorja se osredotoča na celovit konceptualni pristop k strateškemu upravljanju ekonomske politike v Sloveniji. Kako smo od izhodišč prišli do ukrepov?

Razprava Observatorija je usmerjena k povečevanju produktivnosti v razmerah hitrega staranja in globalnega trga dela in upošteva globalno konkurenčnost države kot temeljno merilo uspešnosti. Ob tem upoštevamo pogoje trajnostnega razvoja in skrb za izboljšanje vladavine prava, pa tudi za večjo preglednost in etično ravnanje vseh udeležencev.

Sedem izhodišč, ki vodijo k ukrepom

Izhajamo iz sedmih temeljnih izhodišč, ki odražajo temeljne razvojne dileme slovenskega družbenega razvoja: konkurenčnost, hitro staranje prebivalstva, pomanjkljivosti v delovanju pravnega sistema, pomanjkljivosti in šibkosti na področju korporativnega upravljanja, izzivi prehoda v inovacijsko družbo, merila in omejitve trajnostnega razvoja ter iskanje večjega ravnotežja na področju razdelitve.

V Pogledu naprej izrisujemo izhodišča za to, kako predlagane ukrepe iz Pogleda 2019 pretvoriti v strateške cilje in tudi načine doseganja teh ciljev, ki jih kaže nenehno preverjati in usklajevati v sodelovanju s pomembnimi deležniki družbe (politiko, socialnimi partnerji, visokošolsko in znanstveno raziskovalno sfero, kulturniki …).

Pri tem uvajamo še druga izhodišča: širši okvir globalne konkurenčnosti Slovenije in drugih ciljev družbenega razvoja, ki upoštevajo potrebo po trajnostnem razvoju in socialno uravnoteženi ter vključujoči družbi. Izhajajoč iz konkurenčnosti in potrebe po izboljševanju celotne faktorske produktivnosti posebej uvedemo še en vidik: globalni trg dela.

Pet skupin ukrepov

V nadaljevanju ukrepe razvrščamo v pet področij: (1) vzdrževanje in povečevanje potrebne ravni zaposlenosti; (2) radikalno povečanje vlaganja v izobraževanje in znanost; (3) tehnološko-trajnostna tranzicija; (4) sodni sistem in zmanjšanje birokratskih ovir in neučinkovitosti; in (5) fiskalna politika kot reformni proces usklajevanja, motiviranja in podpore drugim ukrepom.

Posebej poudarjamo, da je uveljavljanje ukrepov znotraj vsakega od petih področij dolgoročen proces. Pri tem je pomembno, da nobeno od področij ne sme izostati, v nasprotnem primeru obstaja resno tveganje za to, da ukrepanje povečuje neravnotežja in zmanjšuje konkurenčnost Slovenije. Zato je za učinkovito upravljanje ekonomske politike bistvenega pomena, da država ustvari celovit sistem snovanja, usklajevanja, uresničevanja in nadzora nad izvajanjem ekonomske politike v najširšem smislu in z vidika celovite družbene relevantnosti. Gre za uravnavanje razvojnega konsenza, ki terja prosvetljen in pregleden pristop.

Slovenija mora že danes sprejemati take ukrepe, da bo omogočila dolgoročno vzdržnost javnih financ, s tem pa tudi trajnost gospodarskega razvoja ter družbenega ravnotežja in blaginje.

Med petimi skupinami ukrepov je prva osredotočena predvsem na ohranjanje ravni zaposlenosti, druga in tretja pa na povečevanje produktivnosti z izobraževanjem, znanostjo tehnološkim in trajnostnim napredkom. Rast celotne faktorske produktivnosti (TFP) je sestavljena iz rasti celotne produktivnosti dela in kapitalske opremljenosti. Upoštevajoč samo predpostavke EK analiza Mramorja in Sambta pokaže, da bi v prihodnje morala produktivnost dela rasti izjemno hitro. Že okrog leta 2030 bi morala rast znašati čez 6 % letno; najvišja bi morala biti okrog leta 2045, ko bi morala znašati kar okrog 10 % letno. Gre za nedosegljivo visoke vrednosti, še posebej glede na to, da bi morali te rasti dosegati skozi dolgo obdobje. Spremenjen pristop, ki vključuje nabor ukrepov tako na strani ohranjanja zaposlenosti kot povečevanja produktivnosti prek povečevanja inovacijske sposobnosti, omogoča aktivno reševanje izziva. Lahko se vprašamo, kaj vse lahko naredimo, da bodo potrebne rasti produktivnosti dosegljive.

Četrta in peta skupina se osredotočata na pravičnost in participativnost, zlasti prek povečanja učinkovitosti pravnega in davčnega sistema. V vsaki od skupin lahko razlikujemo kratkoročne ukrepe od dolgoročnih, razvojno naravnanih politik, ki morajo neizogibno segati čez več mandatnih obdobij in terjajo zato še toliko večji politični konsenz ter podporo vseh ključnih deležnikov.

Jurij Giacomelli je odgovorni urednik publikacije Pogled Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 43, marca 2019.

Preberite tudi