Imamo vse pogoje za lasten čudež

Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer verjame, da bi Slovenija s preobrazbo raziskovalnega sistema, z razvijanjem naravoslovnih talentov od vrtcev naprej in z znatnim povečanjem sredstev v raziskave lahko preskočila med najrazvitejša gospodarstva.

Kot popolnega laika me znanost navdušuje sama po sebi. Zakaj letalo leti, ne razumem, a učili so me, da ima zasluge za to zračni tlak. Enako nemočna sem pri dojemanju delovanja različnih tehničnih iznajdb, povsem jasno pa mi je, da so ljudje, ki so jih izumili, geniji, ki so bolj kot mnogi filozofi vplivali na razvoj družbe, v kateri živimo. Po psihološkem profilu in naših vzgibih smo ljudje namreč še vedno precej podobni našim prednikom, drugačen pa je naš način življenja. S pomočjo znanosti je marsikaj postalo mnogo bolj udobno. Zdi se, da je vse dosegljivo. Znanstveno-fantastični filmi so iz mode, ker razvoj že skoraj prehiteva domišljijo. 

Razmišljanje, da se družba spreminja zaradi znanstvenih dosežkov, je vsaj pri meni spodbudila dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, ko je na Bledu na konferenci Odličnost managerk navduševala s svojim pogledom na znanost. Izhajala je iz tega, da je znanost temelj gospodarskega razvoja, kar postavlja gospodarstvo v vlogo partnerja znanosti. Lahko pa bi na stvari pogledali tudi drugače in ugotovili, da je gospodarstvo distribucijski kanal in ključni nosilec za širjenje novih razvojnih dognanj, ki spreminjajo civilizacije. Kjer ta sistem dobro deluje, so družbe bogate. In nasprotno. Kako močan vpliv ima na razvoj družbe znanost, po svoje dokazuje tudi Afrika. Morda je osnovni razlog, da so nekateri deli črne celine še vedno enako nerazviti kot pred stoletji, prav v tem, da tamkajšnja plemena niso sodelovala v znanstvenem razvoju. Zato se tudi njihova civilizacija, njihov način življenja ni spreminjal. 

To samo po sebi seveda ne pomeni nič slabega, toda ljudje si želimo ‘boljšega’ življenja. Za nekatere to pomeni vrnitev k naravi ali duhovnim vrednotam, večina pa vendarle teži k boljšemu materialnemu statusu, ki v nas zbuja občutke varnosti in pomembnosti. Vzdrževanje visokega življenjskega standarda pa zahteva precej sredstev. Ta je v sodobnem svetu moč pridobiti predvsem v panogah oziroma tržnih nišah z visoko dodano vrednostjo.

Ob vsakem delu se moramo vsak dan vprašati, ali bi lahko z več znanja dosegli večjo učinkovitost in višjo kakovost.

Tu pa Slovenija ni močna, ugotavlja dr. Kornhauser Frazer. Kar dobro izboljšujemo stvari, izvirnih in visoko donosnih poslov, v katere je vtkano veliko znanja, pa se ne lotevamo. Tako se v navidezno varnem zavetju tlakuje pot v globalizacijski pekel. V Združenju Manager se s tem ne moremo sprijazniti. Zato smo na Jesensko srečanje kot eno glavnih govornic povabili dr. Aleksandro Kornhauser Frazer z jasnim izzivom: kaj mora Slovenija narediti, da bi se na svetovnem gospodarskem zemljevidu premaknila med države z visoko dodano vrednostjo in posledično z zavidljivim splošnim življenjskim standardom. Nekaj uvodnih razmišljanj ugledna slovenska znanstvenica razkriva tudi v tokratni številki MQ. 

Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer: »Če od vlaganj v razvoj odštejemo naložbe v naprave in stavbe ter stroške za redno kontrolo proizvodnje, ostane borna vsota, ki ne zadošča niti za postopno prenovo obstoječih proizvodov.« Foto: Andraž Cerar

V Evropi na splošno radi verjamemo, da se nam ni treba bati vzpenjajočih se azijskih velesil, če bomo pospešili vlaganja v visoke tehnologije. Ker o tem več govorimo oziroma pišemo, kot delamo, na Kitajskem in v Indiji pa očitno več delajo, kot govorijo, kakšna je vaša ocena evropske prihodnosti kot znanstvene velesile?

V Evropi na splošno marsikaj preveč hitro verjamemo, posebej če nam je kaj všeč. Zato Evropo večkrat primerjajo s staro, dokaj elegantno damo – s tem se strinjam – ki se rada lišpa in še vedno verjame, da je vsa mlada; v mojih letih to celo razumem. Žal pa je znanost iznašla tudi ogledala, ki stare in vase zaverovane dame spravljajo k pameti. Evropska unija uporablja kot ogledalo European Innovation Scoreboard. V okviru te raziskave vsako leto pripravi Comparative Analysis of Innovation Performance (nič ne bom prevajala, managerji morajo poznati vsaj en svetovni jezik, ki je pač bolj ali manj polomljena angleščina – na grozo Francozov), s katero primerja in spremlja uresničevanje lizbonskih ciljev. Ta analiza uporablja pet sklopov meril: (1) delež prebivalstva z visoko izobrazbo in vključevanje v vseživljenjsko izobraževanje; (2) vlaganja v raziskave in razvoj visokih tehnologij; (3) prenos raziskovalnih dosežkov v prakso razvojno živih podjetij; (4) zaposlovanje v tehnološko najbolj zahtevnih vejah gospodarstva ter izvoz visokih tehnologij in izdelkov; (5) razvoj intelektualne lastnine, zlasti patentiranja.

Ocena te študije za leto 2006 kaže za Evropo dokaj borne dosežke in lizbonsko napoved, da bo Evropa leta 2010 vodilna visoko-tehnološka ekonomija na svetu, lahko še vedno uvrstimo med politične pravljice. Zaostajanje Evrope za ZDA se sicer po malem zmanjšuje, a Evropa še vedno caplja zadaj, Japonska pa kar ohranja svoje prvo mesto na svetu.

Kolikšen del razvoja hitro rastočih gospodarstev pravzaprav lahko pripišemo intelektualnemu kapitalu in ne več le ceneni delovni sili?

Če z merili te analize ocenjujemo stanje na Kitajskem, v Indiji, Braziliji, Mehiki, potem so po povprečnih dosežkih seveda še daleč za Evropo. Ne pozabimo, da je bila zlasti v Indiji in na Kitajskem izjemna revščina njihova začetna točka. Velik del njihovega napredka temelji na vlaganjih razvitih držav, ki v prvi fazi izkoriščajo predvsem ceneno delovno silo in manj stroge okoljske predpise. Vendar se pri tem ne bo ustavilo, kar dokazujejo nekatera področja – računalništvo se na primer v Indiji prebija v sam svetovni vrh. Pri svojem delu na projektih Združenih narodov in Svetovne banke v teh državah sem sodelovala z izjemno nadarjenimi in garaškimi raziskovalci, še posebej veliko takih je bilo v Indiji in na Kitajskem, ki slovita po svojem pettisočletnem kulturnem kapitalu. Zagnani raziskovalci že vlečejo svoje sodelavce k izvirnim inovacijam. Hitrost njihovega napredka je za naše pojme že zdaj vrtoglava in za našo lenobno počasnost postaja hudo nevarna.

Kaj je značilno za družbe, ki znanost razumejo kot temelj gospodarskega razvoja?

Pri nas se pogosto šteje za domoljubje, če hvalimo svojo domačijo in njene dosežke. Vsaka kritična pripomba, kaj šele graja, se največkrat jemljeta kot nezvestoba, kot napad na pripadnost svoji domovini. Zato bo zame, ki že drugo desetletje živim v Oxfordu, bolj varno, če si pomagam s prej navedeno analizo. Glede na inovacijske procese ta ureja države v štiri skupine: v prvi skupini so inovacijski voditelji – poleg Japonske in ZDA so to v Evropi zlasti Švedska, Švica, Finska, Danska, Nemčija; v drugi skupini so inovacijski nasledniki, ki so prvim za petami: Velika Britanija, Islandija, Francija, Nizozemska, Belgija, Avstrija in Irska; Slovenija je na čelu tretje skupine držav v dohitevanju, skupaj s Češko, Litvo, Portugalsko, Poljsko, Latvijo, Grčijo in Bolgarijo; v zadnji skupini pa so države, ki zaostajajo v tej inovacijski tekmi: Estonija, Španija, Italija, Malta, Madžarska, Hrvaška in Slovaška. Seveda je to statistika, ki sicer temelji na 25 kazalcih, kar je dokaj veliko, a ta spet ni tako popolna, da se o končni oceni ne bi dalo še razpravljati. Vendar tudi še tako spreten zagovornik našega položaja ne bi mogel bistveno zvišati.

Ima katera od vodilnih inovacijskih držav tak model, ki bi ga lahko uporabili tudi v Sloveniji?

Modelov za inovacijski razvoj je cela vrsta. Slovenci smo si na veliko ogledovali finski in irski “čudež”. Pa je z resničnimi čudeži že tako, da jih ne prinese vodiška Johanca in je treba zanje načrtno in trdo delati. Slovenija ima vse izhodiščne pogoje za lasten čudež. Takoj mora okrepiti naravoslovno-tehnično izobraževanje in sistematično razvijati talente od vrtcev do podiplomskega študija in še naprej. Nenehno funkcionalno izobraževanje mora postati bistveni del redne delovne obveznosti. Za vsako delo se moramo vsak dan vprašati, ali bi lahko z več znanja dosegli večjo učinkovitost in višjo kakovost. Podvojiti moramo državna vlaganja v raziskave in več kot potrojiti namenska sredstva za dejanske raziskave in razvoj v podjetjih (in v to ne vključevati denarja za rutinske analize, ki jih zdaj večina podjetij kar veselo prikazuje kot raziskovalna vlaganja).

Za čudeže je treba načrtno in trdo delati.

Seveda vse to terja tudi temeljito preobrazbo raziskovanja. Pošiljanje pisnih raziskovalnih poročil iz inštitutov po pošti v podjetja mora v staro šaro. Nov pristop so enovite raziskovalno-razvojne skupine akademskih in industrijskih raziskovalcev, v katere se načrtujejo ciljane raziskave za razvoj izdelkov, medtem ko kritična presoja in prenos znanja ter dosežkov tečeta vsak dan v obeh smereh. Država mora ustvariti ugodne pogoje za inovacijsko živa podjetja. Vse to mora vplivati na kakovost in ceno izdelkov ter storitev. Bolj se moramo zavedati pomembnosti patentov in licenc ter dejstva, da na svetovnem trgu prav znanje dosega najvišjo ceno.

Na junijski konferenci Odličnost managerk ste izjavili, da v Sloveniji samo izboljšujemo obstoječe, bolj malo pa mislimo vnaprej, kar se kaže v naših nizkih vlaganjih v razvoj.

V tem vprašanju že tiči odgovor. Najprej je treba očistiti pojmovanje vlaganj v razvoj novih postopkov in izdelkov. V ta sklop spadajo predvsem vlaganja v pridobivanje lastnega znanja, oblikovanje originalnih zamisli, razvoj lastnih novih proizvodov in postopkov, zaščita ustvarjene intelektualne lastnine in delno še pilotna proizvodnja. Med vlaganja v razvoj torej ne smemo šteti investicij v naprave in stavbe – in tudi ne stroškov za redno kontrolo proizvodnje. Če bomo odpravili špekulacije pri prikazovanju vlaganj v razvoj, s katerimi slepimo druge, a še najbolj sebe, bo ostala kaj borna vsota, ki ne zadošča niti za postopno prenovo obstoječih proizvodov.

Managerji večkrat pravijo, da se je pač treba prebijati s tem, kar imamo in da denarja za vlaganja v tak razvoj ni. Ob tem pozabljajo, da ga bo ob starih proizvodih vsak dan manj. Tega se ne da popraviti samo z naložbami v proizvodnjo, za katere je lažje dobiti posojila. Tehnologije, ki jih lahko kupimo na trgu, so praviloma že včerajšnje. Preden jih ustvarjalci začno prodajati, najprej sami poberejo smetano na svetovnem trgu.

Tehnologije, ki jih danes lahko kupimo na trgu so praviloma že včerajšnje.

Pa na dolžnosti države ne smemo pozabiti. Sedanje davčne olajšave so bolj kozmetične kot razvojno zagonske. Seveda je tudi tu takoj izgovor: če izgubimo davčni vir, odkod kriti nujne stroške države? Kadar se vodni viri sušijo, pogledamo najprej, kako omejiti porabo – dober gospodar najprej pomete pred svojim pragom. Veliko bi se dalo prihraniti že z omejitvijo birokracije, ki se je razpasla čez vso mero. Pred 30 leti je za raziskovalna sredstva skrbelo 17 uradnikov, zdaj jih je skoraj desetkrat toliko. In tako je na vseh področjih. Pri tem so oni “bolj komot”, manj škodljivi kot tisti, ki se navdušujejo nad svojim delom in si kar naprej izmišljajo nove vprašalnike in nova poročila, s katerimi jemljejo čas in dobro voljo raziskovalcev. Žal, hudo zbirokratizirana Evropska unija daje slab zgled.

O znanosti in gospodarstvu se mnogokrat govori kot o dveh ločenih svetovih, čeprav sta odvisna drug od drugega. Gospodarstveniki in raziskovalci iščejo skupne projekte, toda izkušnje enih in drugih so pogosto polne razočaranj. Zakaj tako težko najdejo skupni jezik?

Če naj postanemo družba znanja, potem je treba ta dva svetova čim prej preliti v enega, seveda brez njune navlake in z jasnim pojmovanjem, kaj je vloga posameznega področja v takem enovitem svetu. Temeljna znanost je iskanje in razvijanje semen. Če teh ne bomo imeli, ne bo kruha, še posebej belega ne. Zato je velika neumnost govoriti, da je treba temeljne raziskave zmanjšati ali celo ukiniti. Če nimaš dosežkov temeljnih raziskav, nimaš česa uporabiti!

Druga zabloda in gojišče razočaranj je miselnost, da boš danes postavil razvojni problem, jutri pa že prodajal nove izdelke za debele denarce. Spet je tu primera s semeni: te je treba posejati, žito gojiti, požeti in otepsti, zmleti v moko in nazadnje speči kruh, ki ga lahko prodaš. Še veliko več stopenj je, kadar želimo nove dosežke raziskav uresničiti v gospodarstvu in se z novimi izdelki prebiti na svetovni trg.

Res pa je tudi, da bo treba pregnati nekatere svete krave. Raziskovalci na univerzah in inštitutih niso kaj prida drugačni od gospodarstvenikov in sledijo svojemu trgu. “Znanstveni trg” pa je v Sloveniji še zelo enostransko usmerjen v objavljanje znanstvenih člankov, zanje dobi raziskovalec “točke”, ki so temelj njegovega napredovanja in ugleda. Pa ne nasprotujem člankom; mednarodne objave so neizogibno merilo kakovosti temeljnih raziskav. Vendar če dela raziskovalec za industrijo, je priznano število točk zelo borno v primerjavi z napori in izpostavljanjem ne samo širši kritiki, temveč tudi veliki materialni odgovornosti. To sveto kravo, ki ji rečemo tudi ‘publish or perish’, bo treba pregnati s postavitvijo sistema, ki bo enakopravno vrednotil dosežke temeljnih raziskav in razvoja inovacij.

To sveto kravo, ki ji rečemo tudi ‘publish or perish’, bo treba pregnati s postavitvijo sistema, ki bo enakopravno vrednotil dosežke temeljnih raziskav in razvoja inovacij.

To delajo vse vrhunske univerze na svetu. Najbolj poznani so primeri treh univerz, ki so v svetovni konici. MIT (Massachusetts Institute of Technology) je obkrožen z njihovimi donosnimi, visoko tehnološkimi podjetji. Univerza Cambridge je pri tem tako uspešna, da ji je Gordon Brown dodelil kar 60 milijonov funtov več, skupaj skoraj 90 milijonov evrov, kot spodbudo za nadaljevanje takega tehnološkega prodora. Univerza Oxford vsako leto ustanovi najmanj pet visoko-tehnoloških podjetij in jih čez nekaj let proda na borzi za velik denar. Svoje geslo ‘Creating Knowledge’ je že pred dvema desetletjema spremenila v ‘Creating Knowledge and Wealth’. Ko ocenjuje svoje raziskovalce, ne gleda le, kaj so objavili, temveč v enaki meri, koliko dodane vrednosti so pomagali ustvariti. In kljub tej tesni povezavi temeljnih raziskav in razvoja – jaz bi rekla predvsem zaradi nje – te tri univerze poberejo največ Nobelovih nagrad. Pridi, Kranjc, se sem učit!

V čem se raziskovalno usmerjena oziroma visoko tehnološka podjetja razlikujejo od drugih? Imajo kake prepoznavne znake, pravila, metode, način dela? Kako hranijo svojo raziskovalno strast?

Veliko podjetij se proglaša za “visoko tehnološka” in oznaka “high-tech proizvod” je dobra reklama. Pravilno pa je visoka tehnologija pojem za vrhunske dosežke, ki nenehno napredujejo. Zato imajo ti izdelki po večini kratko življenjsko dobo: še včeraj so bili vrhunski, danes so že vsakdanji in jutri bodo za v staro šaro. Primer, ki ga pozna vsak med nami, je računalniška tehnologija; zaradi nje nam otroci praznijo žepe. Meni se celo vnuki posmehujejo, čeprav imam kar dober računalnik – pred tremi leti, ko sem ga kupila, je bil vrhunski – zdaj pa pravijo, da je krampast tovornjak, medtem ko imajo oni dirkalne avtomobile (seveda pozabijo povedati, kdo je odprl mošnjo zanje). Podobno je z mobilnimi telefoni.

Katere panoge veljajo za panoge prihodnosti?

Še pred nekaj leti so med visoko tehnološke sektorje prištevali zlasti informacijsko in vesoljsko tehnologijo, tudi določene veje vojaške tehnologije, robotiko, farmacevtsko in bio-tehnologijo, zdaj obetajo velik prodor nanotehnologije. Vendar se vse bolj uveljavlja načelo, da so za visoko tehnologijo najbolj značilna vlaganja v raziskave in razvoj. Po tej definiciji prednjači farmacevtska industrija s povprečno 12 odstotkov vlaganj v razvoj, sledita ji letalska (11 odstotkov), medicinska instrumentacija (okoli deset odstotkov), pa seveda računalniška in komunikacijska tehnologija z okoli osem odstotkov. Nekdanje visoke tehnologije so zdrsnile navzdol, na primer elektrotehnična in avtomobilska (okoli štiri odstotke vlaganj v raziskave in razvoj), kemična (tri odstotke), strojna (malo nad dvema odstotkoma). Danes pa že bolj kot na sektorje gledajo na izdelke, saj lahko prav vsak posamezni proizvod postane visoko tehnološki dosežek.

Vrhunski dosežki imajo povečini kratko življenjsko dobo.

Torej so intenzivne raziskave tiste, ki so značilne za visoko tehnološka podjetja ali izdelke. In kako hranijo svojo raziskovalno strast? To je pač tako kot z vsako strastjo: doseči želiš nekaj velikega. Tu je to ugled na trgu, s katerim izpodrineš tekmece, kar prinaša denar. Res pa je, da uspeh ne pride čez noč. Visoko tehnološki proizvodi so kot visoke in strme gore, na katere se ne povzpneš na hitro in brez napora.

Za podjetja je nevarno, če managerji ne spremljajo, kateri razvojni premiki se napovedujejo v njihovi panogi. Toda vsako podjetje ne more imeti svojega razvojnega laboratorija. Kako lahko manjša podjetja spremljajo najnaprednejše tehnologije, ki bi lahko vplivale na njihov posel?

Učinkovitost na kateremkoli področju terja kritično maso. Proizvodnja, na primer, se mora uveljaviti z visoko kakovostjo ali nizko ceno, seveda najbolje v povezavi z obema. Zlasti nizke cene pa se brez določene ravni masovne proizvodnje ne da doseči, to ve vsak manager. Ta raven je “kritična masa”. Podobno je tudi pri raziskovanju. Zahtevni problemi terjajo kritično maso tako pri številu in kakovosti raziskovalcev kot pri raziskovalni opremi. Še pred nekaj leti mi je vodja razvoja, ko sem ga vabila k sodelovanju z inštitutom, odvrnil: “Mi inštitutov ne potrebujemo, vse znamo narediti sami; tisto, česar ne znamo, pa kupimo.” Na srečo so ga kmalu zatem upokojili. Povsem neodvisni razvojni laboratoriji v industriji postajajo preteklost, še posebej kadar gre za razvoj visokih tehnologij. Premalo učinkoviti in predragi so, zlasti pa jim manjka dolgoročni pogled, ki ga dajejo temeljne raziskave.

Tu se lahko učimo od Japoncev. Pred desetimi leti se je vlada poglobila v vprašanje, kako povečati učinkovitost prenosa raziskovalnih dosežkov v nove tehnologije in leta 2001 so ustanovili AIST – National Institute for Advanced Industrial Science and Technology. Na čelo so postavili najvidnejšega japonskega znanstvenika, rektorja tokijske univerze. Hiroyuki Yoshikawa je bil tedaj tudi predsednik svetovnega združenja znanstvenikov, bil je osebnost, ki je imela izjemen vpliv. Organiziral je skupino najuglednejših znanstvenikov, industrijcev in vladnih strokovnjakov, ki so postavili vodilo za AIST: cilj je nov, visoko zahteven izdelek, pot pa je prepletanje temeljnega raziskovanja in razvoja s hkratnim vrhunskim izobraževanjem.

Raziskovanje za razvoj vrhunskih inovacij je huda dirka.

Ta skupina je načrtno analizirala vse raziskovalne zmogljivosti Japonske in izbrala 15 raziskovalnih inštitutov, ki so visoko prednjačili. Tako so združili 2500 raziskovalcev v AIST. Vendar jih ima samo 500 zaposlitev za nedoločen čas, vsi ostali delajo po pogodbi. To se mi zdi prebrisana rešitev. V AIST bodo vključeni, dokler bodo učinkoviti. In če ne bodo, bo njihova pogodba pač usahnila. Raziskovanje za razvoj vrhunskih inovacij je huda dirka; kdor je ne zmore, postane ovira in ga je treba izločiti. Kruto, a v svetovni tekmi neogibno. Zakaj si raziskovalci kljub temu močno prizadevajo, da bi jih vključili v AIST? Zaradi najboljše možne raziskovalne opreme, vključenosti v mednarodno vrhunsko raziskovanje, velikega ugleda in – ne nazadnje – bistveno višjih plač.

Pri nas je ta pristop leta 2004 vpeljala Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana (MPŠ). Junija 2007 je bil zaključen prvi magisterij te vrste, povezan z inovacijo – v sodelovanju šole z Gorenjem, ki je bilo med prvimi ustanovitelji MPŠ -, prva doktorica iz Salonita pa je tudi že na obzorju. V tak magistrski in doktorski študij s ciljanimi raziskavami novih izdelkov in postopkov so vključeni podiplomci iz številnih industrijskih podjetij – partnerjev šole. To so poleg prvih dveh, Gorenja in Salonita, naj jih naštejem po abecedi: BSH, Domel, Eti, Kolektor, Luka Koper, Premogovnik Velenje, Talum, Telekom, Termoelektrarna Šoštanj, Trimo, Unior, Unitech, pristopajo pa še novi. Izkušnje kažejo, da se naši najboljši raziskovalci radi vključujejo v industrijske raziskave, čeprav še zdaleč nimajo takih ugodnosti kot raziskovalci v AIST. Če bomo odločnejši pri uveljavljanju ciljanega raziskovanja za razvoj proizvodov – in to ne iz rok v usta, temveč vsaj v srednjeročni perspektivi – potem bo ta pristop tudi pri nas dobil več ugleda in zlasti boljše pogoje za raziskovanje.

Če bi dobili nalogo, da pripravite program, ki bi Slovenijo v 10 letih pripeljal med gospodarstva z najvišjo dodano vrednostjo, kakšne ukrepe bi predvideli?

Ob vsem, kar sem že povedala, bi za tako nalogo morala znati tudi čarati. Sama raje verjamem, da je tak vzpon podoben tistemu na visoko goro: nekaj je vznemirljivega plezanja, večji del pa je hoja po grušču, sopihaje, sopihaje… Znebiti se moramo tistih otroško naivnih pričakovanj, da bo uspeh prišel čez noč. Tudi po dveh tisočletjih še vedno velja, za managerje pa še posebej, izrek Virgila, slovitega pesnika starih Rimljanov: Žito poseješ zase, za otroke moraš saditi drevesa.

Kdo je Aleksandra Kornhauser Frazer 

• Aleksandra Kornhauser Frazer je študij kemije na Univerzi v Ljubljani opravila ob redni zaposlitvi in odnesla najvišje priznanje za študente – Prešernovo nagrado. Po naslovu doktorja znanosti, se je izpopolnjevala v Švici, Angliji in Ameriki.
• Raziskovala je naravne spojine v sodelovanju s farmacevtsko industrijo. Od leta 1980 je razvijala kemijske informacijske metode, posebej v sklopu industrijskih projektov.
• Kot profesorica kemije na Univerzi v Ljubljani je vzgojila več kot petsto inženirjev in profesorjev kemije ter več kot petdeset magistrov in doktorjev znanosti.
• Svetovno se je uveljavila z metodami multidisciplinarne sinteze znanja, posebej v projektih OZN in Svetovne banke za razvoj čistih tehnologij in varovanje okolja. Bila je neposredna sodelavka prvega moža Evropske unije Jacquesa Delorsa.
• Objavila je več kot dvesto znanstvenih del ter dvajset knjig. Kot prvo iz nekdanje Jugoslavije so jo izvolili v Evropsko akademijo znanosti (London) in v Svetovno akademijo znanosti in umetnosti.
• Prejela je visoka evropska, ameriška in avstralska znanstvena priznanja in leta 1999 najvišjo japonsko nagrado Honda. Domovina jo je priznala pozno in ji podelila naziv ambasador znanosti ter najvišje priznanje za znanstvene dosežke.
• Čeprav zdaj živi v Oxfordu, redno prihaja v Slovenijo in dela kot prodekan na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa

Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager 2005 - 2017, generalna direktorica GZS. Članek je bil objavljen v reviji MQ št. 4, septembra 2007

Preberite tudi