Gospodarstvo v 2019: Konec nepopolnega okrevanja?

Po svoji seji 25. oktobra je Svet ECB obvestil javnost, da je okrevanje v evro območju, navkljub nekaj novejšim, slabšim podatkom o dosežkih gospodarstva, vse bolj vzdržno in široko zasidrano. Ocenil je tudi, da je inflacija sicer še vedno prenizka, vendar se postopoma povečuje proti ciljani ravni, in da so tveganja, ki jim je izpostavljeno gospodarstvo evro območja, še zlasti zaradi povečevanja protekcionizma, negotovosti na trgih v razvoju in nihanj na finančnih trgih, še naprej uravnotežena. Zaradi takšnih ocen gospodarskih dosežkov je Svet ECB pustil ključne obrestne mere centralne banke nespremenjene in napovedal, da jih predvidoma vsaj še do srede 2019 ne bo spreminjal . Prav tako je potrdil svojo namero, da bo z decembrsko sejo ECB prenehala intervenirati s programom nakupa vrednostnih papirjev, oziroma natančneje, da bo prenehala s programom neto nakupov vrednostnih papirjev; od takrat dalje naj bi namreč bil nakup po obsegu omejen z nadomeščanjem obsega zapadlih vrednostnih papirjev.

Svet ECB je potemtakem ocenil, da je pešanje gospodarske aktivnosti v evro območju v letošnjem letu verjetno le enkratne narave in da ne gre za cikličen obrat po več kot pet let trajajočem obdobju rasti. Takšna ocena zagotovo ne more biti samoumevna, saj je tekoča gospodarska rast v tretjem četrtletju padla na najnižjo vrednost v zadnjih štirih letih, medtem ko se je aktivnost, na primer, nemškega gospodarstva celo zmanjšala. Podobno velja tudi za inflacijo, za katero je Svet ocenil, da dokumentira zadovoljivo segrevanje gospodarstva, čeprav je pospeševanje cen v 2018 praktično omejeno na učinke cen surovin; osnovna inflacija je namreč po pospešitvi konec 2017 nihala za okoli 1 % letno brez opaznih nadaljnjih trendnih sprememb.

V kolikor bi navedene ocene centralne banke privzeli kot smiselne, bi lahko v Sloveniji mirno pričakovali leto 2019. Vzdržna rast v delu mednarodnega okolja, ki absorbira neposredno skoraj 60 %, neposredno in posredno pa skoraj 80 % izvoza Slovenije, bi pomenila, da siceršnje pešanje svetovnega gospodarstva ne bi zmanjšalo letne rasti slovenskega gospodarstva opazno pod 3 %. Pri takšnem sklepu je seveda upoštevano kar nekaj predpostavk, tudi če točnost ocen ECB sploh ne omenjamo. Tako je, na primer, zelo pomembno, za koliko se bo, če sploh, zmanjšalo izvozno povpraševanje ostalega dela sveta, dalje, kolikšna naj bi bila rast izvoza v evro območje (oziroma v EU), torej kolikšna naj bi bila vzdržna rast, ki jo pričakuje ECB, ali pa, zelo pomembno vprašanje, kaj se bo dogajalo z domačim trošenjem, predvsem s predvidenim trošenjem države, ki edino omogoča posege ekonomske politike v negotovost dogajanj v naslednjem letu.

Ne glede na to, kakšne bi bile te predpostavke, pa velikih tveganj ni za iskati med njimi. Saj bi alternative, o katerih se razmišlja pri teh predpostavkah (na primer v OECD ali IMF), lahko vplivale samo na bolj ali manj hitro običajno ciklično umirjanje.

O velikih tveganjih bi lahko govorili v povezavi s kolateralno škodo (napačnih) potez ključnih igralcev svetovnega gospodarstva, predvsem tistih, ki (lahko) spreminjajo pravila. Gre za poteze, ki bi povzročile nenadno blokiranje dostopa Slovenije do njenih izvoznih trgov in torej kolapsa njenega izvoznega povpraševanja, ali pa zastoj financiranja na grosističnem trgu, kjer se napajajo banke in država. Ukvarjanje z velikimi tveganji se zdi še posebno zanimivo, saj trenutno kar mrgoli napovedi borznih, akademskih in drugih strokovnjakov o krizi, ki je tik pred durmi. Zanimivo je, da je bilo leta 2008 ravno nasprotno. Z lučjo smo lahko iskali tiste, ki so se drznili motiti neomajno zaupanje v trajno rast, ki naj bi jo omogočil washingtonski konsensus. Še štiri mesece pred kolapsom napovedi najbolj rutiniranih institucij, ki jih redno objavlja Economist, niso kazale padanja gospodarske aktivnosti v evro področju v letu 2009.

Navkljub zelo popularnim vprašanjem glede realizacije velikih tveganj se bomo v tem prispevku lotili le prvega dela izjave Sveta ECB, torej tistega, ki se ukvarja z vzdržnostjo okrevanja, vprašanje 50 | Gospodarstvo v letu 2019 o uravnoteženosti tveganj pa bomo pustili za drugo priliko. Skušali bomo odgovoriti na tri vprašanja: prvič, ali je gospodarstvo v sedanjem okrevanju že prešlo ciklični vrh in zniževanje aktivnosti, ki smo mu priča v 2018, ni le enkratni odklon od sicer vzdržne rasti; drugič, kaj povzroča pešanje gospodarske rasti v letošnjem letu, še posebno, kako pomembna je zatečena struktura povpraševanja; ter tretjič, kakšni so narodnogospodarski oportunitetni stroški sedanjega pešanja gospodarske aktivnosti oziroma, kaj bi glede teh stroškov lahko storila ekonomska politika?

Dinamika povpraševanja. Gospodarska aktivnost je v evro območju opazno pospešila že na začetku 2013, pri tej dinamiki je ostala do konca 2017, da bi v letošnjem letu začela počasi pešati. Navkljub temu je bila tudi v tretjem četrtletju letos še vedno v mejah dinamike, ki je prevladovala v obdobju okrevanja, kar potrjuje smiselnost omenjenega oktobrskega zaključka Sveta ECB. Gospodarska aktivnostjo v Slovenji je imela podobno dinamiko, s to razliko, da je sredi leta 2016 dodatno pospešila, tako da je v 2017 rastla tudi trikrat hitreje od evro območja, da bi na začetku 2018 tudi opazno bolj zavrla kot v evro območju, vendar je bila navkljub temu sredi letošnjega leta še vedno v mejah dinamike, ki je prevladovala v obdobju okrevanja.

Na osnovi tega zaviranja aktivnosti ni smiselno trditi, da je prišlo do pešanja okrevanja. Medtem ko je dinamika okrevanja v evro območju in Sloveniji podobna, pa je struktura povpraševanja, ki poganja rast, opazno različna. Ključne razlike so: bistveno (za okoli 6 odstotnih točk na leto) hitrejša rast izvoznega in investicijskega povpraševanja, ki pri izvozu traja že skoraj tri leta, pri investicijah pa slabi dve leti, v obeh primerih se je v 2018 prehitevanje še povečalo; dalje, opazno (za 4 odstotne točke na letni ravni) hitrejša rast trošenja države za blago in storitve v letošnjem letu ter malo (za 1 odstotno točko) hitrejša rast trošenja gospodinjstev v letošnjem letu, vendar praviloma hitrejša rast kot v evro območju v celotnem obdobju okrevanja.

Edina komponenta trošenja, ki je letos opazno poslabšala svojo dinamiko tako glede na povprečje 2017 kot glede na celotno obdobje okrevanja, je bilo izvozno povpraševanje. To je zmanjšalo svojo rast tako v Sloveniji kot v evro območju, vendar je v Sloveniji navkljub temu njegova rast še vedno presegala 10 %, v evro območju pa samo 3 %. Zato je v Sloveniji rast izvoznega povpraševanja v letošnjem letu še vedno opazno presegala povprečje obdobja okrevanja, medtem ko je v evro območju opazno zaostajala za ustreznim povprečjem.

Ob morebitnem pešanju izvoznega povpraševanja bi bilo za vzdržnost gospodarske rasti zelo pomembno krepko domače trošenje za trajne dobrine. Gre predvsem za investicije v fiksna sredstva in trošenje gospodinjstev za trajne dobrine.

Tako v evro območju kot v Sloveniji se trošenje gospodinjstev za trajne dobrine sicer sistematično krepi celotno obdobje okrevanja, vendar zelo počasi; v petih letih je poraslo z okoli 8 % na 11 % skupnega trošenja gospodinjstev (v evro območju z 8,5 % na 10,5 %). Torej bistveno manj od letošnjih nihajev v rasti izvoza.

Glede potencialnih učinkov na vzdržnost gospodarske rasti odstopa Slovenija od evro območja pri strukturi investicij neprimerno bolj, kot pri trošenju gospodinjstev. Za velikost cikličnega nihaja aktivnosti je zelo pomemben precej večji delež investicij, ki je v Sloveniji namenjen opremi in strojem ter gradnji nestanovanjskih objektov (zatečeni delež je v Sloveniji za 35 % oziroma 28 % večji kot v evro območju), po drugi strani pa je za povprečno aktivnost v ciklusu zelo pomemben delež investicij, ki je namenjen za stanovanjsko gradnjo, saj je v Sloveniji več kot pol manjši kot v evro območju. Ta manko ne predstavlja le potencialnega prostora v domačem povpraševanju za, na primer, nadomeščanje padca izvoznega povpraševanja, temveč tudi razkriva sedanjo naravo segrevanja trga nepremičnin, namreč relativno velike pritiske na cene novih stanovanj. Kaže namreč, da je ponudba novih stanovanj zelo omejena; isto dokumentira tudi obseg (število) transakcij z novimi nepremičninami, ki je relativno manjši od skupnih transakcij; dosega komaj šestino obsega iz predkriznega vrha v 2007, medtem ko število skupnih transakcij na trgu nepremičnin ob letošnjem polletju že presega predkrizni vrh.

Omejitve poslovanja. V prejšnji točki je dokumentirano, da bi letošnje spreminjanje-pešanje tekoče gospodarske rasti lahko bilo posledica predvsem pešanja dinamike izvoza. Da bi preverili takšen sklep, ki je narejen na osnovi agregatnega povpraševanja, je potrebno pogledati vsaj še dogajanje na mikro, torej podjetniški ravni, še zlasti njeno ponudbeno stran. Natančneje rečeno, potrebno je pogledati faktorje, ki v letošnjem letu ovirajo posamezne segmente proizvodnih enot pri poslovanju. Ker je struktura povpraševanja močno pristrana v korist izvoza, je v analizi faktorjev potrebno ločeno obravnavati vsaj segmente proizvodnih enot, ki se najbolj razlikujejo glede izvoznega povpraševanja, torej proizvodne enote menjalnega in nemenjalnega segmenta.

V tabeli 1 so prikazani faktorji, ki omejujejo poslovanje proizvodnih enot na povprečno vrednost drugega polletja 2017 in drugega polletja 2018. Dokumentirane so omejitve v povpraševanju, razpoložljivem fiksnem kapitalu (opremi in strojih) ter razpoložljivih delavcih (delu). Prikazani so odstotki proizvodnih enot industrije, gradbeništva in tržnih storitev, ki jih povpraševanje, razpoložljiv fiksni kapital in dostopni delavci resno omejujejo pri poslovanju. Vrednosti so prikazane ločeno za evro območje in Slovenijo. Odebeljene so največje omejitve za vsak posamezen segment proizvodnih enot.

Na dlani je, da v Sloveniji poslovanje podjetij s področja industrije in gradbeništva daleč najbolj omejuje pomanjkanje delavcev (prek 40 % podjetij iz teh segmentov je resno omejenih v poslovanju zaradi pomanjkanja delavcev). V storitvenih sektorjih ne morejo razviti svojega poslovanja predvsem zaradi premajhnega povpraševanja (takšnih je skoraj 37 % podjetij), omejitve povpraševanja občuti skoraj enkrat več podjetij kot omejitve v dostopnosti delavcev. Tudi pred enim letom je bila nezadostnost povpraševanja podobno velika, le v gradbeništvu je bila opazno večja. Podjetja iz industrije očitno prehitevajo v ciklusu, saj so že lani imela praktično enake (zelo majhne) težave s povpraševanjem kot letos, sledijo jim gradbena podjetja, kjer so se v zadnjem letu omejitve povpraševanja opazno zmanjšale, in daleč za njimi storitvena podjetja, kjer so še vedno visoke in se zelo počasi zmanjšujejo.

V evro območju je tudi v sredini letošnjega leta največja omejitev poslovanja podjetij nezadostno povpraševanje, vendar je struktura povpraševanja (sektorsko) neprimerno bolj enakomerna kot v Sloveniji, saj je intenzivnost, s katero povpraševanje omejuje podjetja v industriji, storitvenih sektorjih in gradbeništvu, neprimerno bolj izenačena kot v Sloveniji.

Vrednosti v tabeli ne kažejo, da bi v evro območju letos lahko prišlo do opaznih posledic obrata, do pešanja (izvoznega) povpraševanja, saj se je delež podjetij, ki jih ovira nezadostno povpraševanje, sredi letošnjega leta še vedno zmanjševal ali vsaj stagniral v vseh treh segmentih. Na dlani je tudi, da je v drugem polletju letos industrija verjetno že prešla ciklični vrh tako v evro območju kot v Sloveniji, saj so omejitve v povpraševanju v zadnjem letu (od 2017/III–IV do 2018/III–IV) stagnirale.

Velika razlika med Slovenijo in evro območjem pa je v prostoru za rast, ki ga ima Slovenija zaradi dosedanjega neenakomernega naraščanja povpraševanja (velikega zaostajanja povpraševanja po produktih storitvenih sektorjev) in zaradi bistveno večje izpostavljenosti hitrejšemu naraščanju stroškov dela, če se aktivnost (povpraševanje sedanje strukture) ne bi začela v bližnji bodočnosti opazneje umirjati. Vrednosti v tabeli tudi kažejo, da časi investicijskega povpraševanja šele prihajajo!

Pričakovanja in izgledi. Gospodarsko uspešnost v nekaj naslednjih mesecih pri običajnem cikličnem gibanju gospodarstva praviloma dovolj dobro dokumentirajo že kratkoročna pričakovanja gospodarskih enot, predvsem proizvodnih enot in gospodinjstev. Prve namreč lahko na osnovi dinamike dobljenih naročil sklepajo o lastni proizvodnji v nekaj naslednjih mesecih, druge pa s svojimi odločitvami glede nakupov trajnejših dobrin in investiranja razkrivajo najbolj negotovi del povpraševanja privatnih gospodarskih enot.

V tabeli 2 so prikazane najnovejše trendne spremembe kratkoročnih pričakovanj gospodinjstev glede trošenja za trajne dobrine in investiranja v stanovanja, dalje, spremembe zagotovljenega obsega dela (v mesecih) gradbenih podjetij, ki jih kaže njihova knjiga naročil, spremembe knjige vseh naročil in knjige samo izvoznih naročil industrijskih podjetij ter spremembe pričakovanih naročil podjetij iz storitvenih sektorjev.

Tudi kratkoročna pričakovanja potrjujejo, da je industrija v obdobju od 2017/III–IV do 2018/III–IV zelo verjetno že prešla ciklični vrh, tako v Sloveniji kot v evro območju. Saj se je stanje knjige skupnih naročil proizvodnih enot iz industrije v omenjenem razdobju zmanjšalo. Slovenija v ciklusu industrije sledi evro območju, saj je zmanjšanje v evro območju enkrat večje kot v Sloveniji. Še več, v evro območju se opazno zmanjšuje tudi že raven knjige izvoznih naročil, medtem ko je v Sloveniji raven izvoznih naročil v analiziranem obdobju še naraščala, torej izvoz ni mogel biti generator obrata.

Tudi pri ciklusu gradbeništva evro območje prehiteva Slovenijo, vendar je v obeh primerih še pred cikličnim vrhom; zagotovljeno delo, ki ga omogoča knjiga naročil, je namreč v obdobju 2017/III–IV do 2018/III–IV v Sloveniji poraslo za mesec in pol, v evro območju pa (samo še) za pol meseca.

Prikazane spremembe pričakovanj kažejo, da imajo gospodinjstva namen še povečati trošenje za trajne dobrine in prenovo stanovanj, čeprav je povečanje nagnjenosti k trošenju precej skromno, še posebno pri investiranju v stanovanja. V nasprotju s Slovenijo v evro območju gospodinjstva praktično ne nameravajo več povečevati skupnega trošenja za trajne dobrine in prenovo stanovanj.

Le trošenje za storitve še zaostaja za cikličnim vrhom, tako v Sloveniji kot v evro območju, saj se je v obeh pričakovano trošenje storitev v analiziranem obdobju povečalo. Pri tem pa je pri obeh povečanje minorno glede na zatečeno stanje povpraševanja, ki (kot kaže tabela 1) še naprej predstavlja daleč največjo omejitev za povečanje proizvodnje storitvenih podjetij.

Dober indikator obrata v gospodarski aktivnosti so tudi korekcije, spremembe napovedi, ki so narejene, ko postanejo dostopni novejši podatki. Če upoštevamo, na primer, napovedi, objavljene v Focus Economics , ki objavlja mediano napovedi večine institucij, ki pripravljajo napovedi za Slovenijo, je na dlani, da je do obrata v korekcijah napovedi za 2019 in 2020 prišlo junija 2018 (do junija so napovedi vsak mesec naraščale, po juniju pa napovedi za 2019 stagnirajo, za 2020 pa počasi padajo), ko so postali dostopni podatki za prvo četrtletje 2018. V isti publikaciji je objavljena tudi mediana napovedi za evro območje večine institucij, ki sodelujejo tudi v anketi SPF ECB-ja . Pri teh napovedih je prišlo do obrata v korekcijah napovedi aprila 2018, ko so postali dostopni podatki za zadnje četrtletje 2017. Na osnovi navedenega lahko sklepamo, da bi do cikličnega vrha v Sloveniji moralo priti v zadnjem četrtletju, v evro območju pa v tretjem četrtletju 2017. Najnovejša napoved Focus Economics za 2019 za Slovenijo je sicer 3,4 %, za evro območje pa 1,8 %.

Sklep. Gospodarstvo se po cikličnem vrhu konec 2017 ohlaja. Krčenje gospodarske aktivnosti v evro območju je intenzivnejše in predhaja tisto v Sloveniji za približno eno četrtletje. Poganja ga predvsem pešanje izvoza, čeprav se tudi pomanjkanje potrebnih delavcev hitro povečuje.

Okrevanje, ki gre proti koncu, ni omogočilo realizacije celotnih proizvodnih potencialov gospodarstva, ne v Sloveniji ne v evro območju. Do cikličnega obrata v gospodarski rasti prihaja namreč v času, ko ima v sektorjih tržnih storitev še 25 % podjetij v evro območju in preko 35 % podjetij v Sloveniji nezadostno povpraševanje, ali ko je v Sloveniji pri velikem (nekreditno financiranem) povpraševanju ponudba novih stanovanj praktično popolnoma zaustavljena, čeprav njihove cene rastejo po skoraj 30 % na leto. Tudi sicer je trošenje za trajne dobrine (tako podjetij kot gospodinjstev) še precej skromno. Zaradi omejenega manevrskega prostora, ki ga ima, so možnosti ekonomske politike, da bi nevtralizirala vsaj del teh oportunitetnih stroškov prezgodnjega obrata, zelo majhne. Zagotovo bistveno manjše, kot v obdobju vzpenjanja aktivnosti, ko je ekonomska politika uspešno izkoriščala možnosti za manever, ki jih je omogočal ciljani strukturni saldo. Zelo pomanjkljiva metodologija določanja ciljanega strukturnega salda (proizvodne vrzeli) Evropske Komisije pride, namreč, do polnega izraza prav blizu vrha ciklusa.

Oportunitetni stroški prezgodnjega obrata so le del narodnogospodarskih oportunitetnih stroškov zaradi usmeritve ekonomske politike v statično saniranje ključnih bilanc gospodarstva, ki jo je po izbruhu krize diktirala evropska komisija, nadgradili pa domači nosilci ekonomske politike. Gre za politiko povečevanja konkurenčnosti z interno devalvacijo, dalje, za politiko blokiranja bilanc bank ter procikličnega stiskanja trošenja širše države in ekonomskopolitičnega promoviranja izključno izvoznega povpraševanja.

Mag. Velimir Bole je slovenski ekonomist, matematik in statistik. Članek je bil objavljen v publikaciji Pogled 2019, december 2018.

Preberite tudi