Financializacija: Zdravilo, ki je postalo strup

Financializacija je proces, ki odraža jedro napetosti med finančnimi in blagovnimi trgi. Za omejitev tveganj, ki jih ta prinaša, je v delovanje družb nujno vgraditi vse potrebne varovalke, sicer se izvorno pozitivni nameni hitro lahko spremenijo v svoje nasprotje.

Med preteklim letom so managerji delovali v okolju upočasnjevanja svetovne gospodarske rasti, nadaljevanja dolgoročnih deflacijskih trendov cen surovin in naraščajočih geopolitičnih napetosti. Istočasno se povpraševanje na Kitajskem še ni stabiliziralo, stopnje rasti gospodarstev EU in ZDA pa so ostajale zmerne. Stanje v globalnem okolju je bilo konec leta 2016 ocenjeno kot nedoločljivo, šibko in krhko. Prikrita tveganja bi to krhko ‘stabilnost’ lahko vsak trenutek ponovno močno zamajala. V začetku leta 2016 so tako blagovni kot finančni trgi zanihali močno navzdol in vstopili v območje t. i. medvedjega trenda, povečala se je volatilnost, govorilo se je o zlomu borznih cen in ponovitvi leta 2008. Kljub kasnejšemu odboju borznih cen, predvsem nafte, na ravni zelo blizu tisti s konca leta 2015, se ne moremo izogniti vprašanju, kaj povzroča tako močna nihanja na finančnih in blagovnih trgih. So dogajanja na finančnih trgih posledica padca cen nafte in ostalih ključnih borznih surovin ali so razmere na finančnih trgih vzrok padanja cen na blagovnih borzah?

Bolezen sodobnega ekonomskega sistema?

To dilemo nam lahko osvetli financializacija – proces, ki odraža jedro napetosti med finančnimi in blagovnimi trgi, med finančnim ter realnim sektorjem gospodarstva, med Wall Streetom in Main Streetom. Kaj financializacija je, morda še najbolje ponazarja dogajanje izpred nekaj let, ko se je pločevinka Coca Cole nenadoma podražila za nekaj centov. Vendar vzrok te podražitve ni bilo pomanjkanje aluminija – surovine, temveč zloraba trga aluminija, ki jo je sprožila globalna banka. Ta je s skladiščenjem več deset tisoč ton zalog in njegovim financiranjem umetno povzročila pomanjkanje te surovine na trgu. A banka aluminija ni uporabila kot varovanje oz. za druge naložbe, temveč za ustvarjanje lastnega dobička.

So dogajanja na finančnih trgih posledica padca cen surovin ali so razmere na finančnih trgih vzrok padanja cen na blagovnih borzah? Foto: Shutterstock

S svojo kapitalsko močjo je zlorabila tržne mehanizme blagovnih borz in na račun realnega gospodarstva ustvarila dobiček zase, za finančni sektor. Ena najbolj razširjenih definicij finacializacije pravi, da gre za pojav s povečano vlogo finančnih motivov, trgov, igralcev in institucij v delovanju domačih ter mednarodnih gospodarstev, pri čemer pomembno vlogo igra spreminjanje vsakršnega blaga in storitev v finančne instrumente ter njihove derivate. Je neposredna posledica prevladujoče neoliberalne paradigme zadnjih 40 let z znanimi trditvami ‘manj je več’ – manj države in več trga naj bi pomenilo večjo učinkovitost trgov ter povečanje blaginje za vse. Financializacija tudi ni nov pojav: enake značilnosti so ugotovili že mnogo pred borznim zlomom 1929–33, h kateremu naj bi v veliki meri tudi prispevala. Vendar pa sta New Deal in povojni Brettonwoodski sporazum dolgo časa preprečevala ponovni vzpon te ‘bolezni’ sodobnega ekonomskega sistema.

Financializacija se je sprevrgla v svoje nasprotje – finančni sektor s spekulativnim delovanjem volatilnost cen še povečuje.

Po ukinitvi t. i. Glass-Steagalovega zakona leta 1999 in izvzetju derivativov z nadzora regulatorjev finančnega trga je prišlo do pospešitve financializacije trgov dobrin in posledično do povečane volatilnosti cen. Obseg in moč finančnega sektorja sta se precej povečala; realni sektor je za svoje potrebe investiranja v proizvodnjo, razvoj, širjenje trgov in tehnologijo moral tekmovati s finančnimi institucijami, ki razpoložljivi kapital uporabljajo za arbitraže med finančnimi instrumenti in drugimi oblikami finančnega kapitala znotraj finančnega sektorja, za svoje kapitalske dobičke in nagrade. Čeprav je po eni strani tak razvoj omogočil in igral ključno vlogo pri procesu globalizacije, pa vedno več ekonomistov ugotavlja, da je črpanje kapitala iz realnega gospodarstva povzročilo zmanjševanje stopenj globalne gospodarske rasti in povečevanje razlik v življenjskem standardu ter stagnacijo srednjega razreda.

Povezanost trgov vedno je in bo obstajala

A tesna medsebojna povezanost finančnih in surovinskih trgov obstaja, je obstajala in bo tudi v prihodnje. Trgi surovin so izredno kompleksni; ključno vezivo med njimi je arbitraža, ki povezuje mednarodne trge surovin ter bliža cene ravnotežju med ponudbo in povpraševanjem. Za take aktivnosti pa so potrebna finančna sredstva. Financiranje trgov surovin se je v zadnji dekadi močno spremenilo: do krize v letu 2008 je v pretežni meri potekalo preko velikih bank, ki so kreditirale različne posrednike in same začele trgovati s surovinskimi vrednostnimi papirji, v zadnji fazi pa še bolj neposredno vstopile na področje skladiščenja in transporta. V tem obdobju so banke tudi pospešeno vlagale v finančne instrumente (prišlo je do financializacije surovin), saj so v naraščajočih cenah surovin iskale višje donose, zaradi potrebe po diverzifikaciji portfeljev in pojava finančnih inovacij v obliki skladov. Vse to je povečalo soodvisnost med kratkoročnimi gibanji na trgih surovin ter delniških in deviznih trgih – in tu se skriva delni odgovor na vprašanje, kaj povzroča nihanja na borznih trgih. Po letu 2008 so banke močno zmanjšale svojo prisotnost na trgih surovin, tako glede financiranja kot upravljanja premoženja, temelječega na surovinah.

Ko rešitev postane problem

Proces, ki naj bi izvorno oblikoval finančne instrumente za zavarovanje realnega gospodarstva pred tveganji in volatilnostjo cen surovin, se je s časom spremenil v svoje nasprotje.

Financializacija ni nov pojav: v veliki meri naj bi bila krivec že za borzni zlom leta 1929.

Cenovna volatilnost kot posledica uporabe izvedenih finančnih instrumentov je po splošnem prepričanju pripeljala do tega, da se cene na trgu, kjer se srečujeta dejanska ponudba in povpraševanje, oblikujejo glede na cene terminskih pogodb in ne obratno. Zdravilo je postalo strup, rešitev je postala problem. Povečana volatilnost na trgih povečuje negotovost, negativno vpliva na gospodarske odločitve, zahtevnejši je proces planiranja investicij, v cene so vgrajena višja tveganja. Vse to posledično prinese višje cene končnih izdelkov, angažira dodatna sredstva podjetij, vedenje potrošnikov se premeni itd.

Nabavniki najbolj na udaru

Ravno zaradi prepričanj, da je financializacija ime ‘bolezni’ sodobnega ekonomskega sistema, je pomembno, da tisti, ki upravljajo gospodarske družbe, poznajo vsebino in spremljajo razvoj procesa, ki je po nekaterih mnenjih povzročil veliko recesijo leta 2008. Vendar posledice opisanega procesa v podjetjih v največji meri vplivajo na delo nabavnikov. Poleg običajnih analitičnih orodij, stalne analize informacij s trga, razvoja strategij odnosov z dobavitelji, prenosa tveganj na kupce itn. je nujen razvoj in poznavanje novih orodij za upravljanje s tveganji, kjer nabavne službe potrebujejo nova znanja o terminskih pogodbah, finančnih instrumentih za zavarovanje tveganj … Če managerji želijo omejiti tveganja, ki jih prinaša financializacija, morajo v delovanje družb vgraditi vse potrebne varovalke, da se ne bodo izvorno pozitivni nameni spremenili v svoje nasprotje.

Srečko Bukovec je direktor podjetja Slopak in predsednik strokovnega sveta Združenja nabavnikov Slovenije. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 37, marca 2017

Preberite tudi