Filozofija liderjev

Če bi bil Platon še živ, bi se vprašal, če so današnji varuhi podjetij dovolj pripravljeni na pomembna filozofska vprašanja, na katera morajo v sodobnem času odgovoriti.

Ko je Platon opisoval svojo idealno državo, je najpomembnejše vloge dodelil tistim, ki jih je poimenoval kralji filozofije. Ti ‘varuhi’, kot jim je pravil, bi potrebovali posebno izobrazbo, da bi lahko dobro opravljali svoje naloge. Verjel je, da bi imeli samo tisti, ki so ustrezno izobraženi, dovolj znanja za prevzemanje odločitev, ki vplivajo na vse državljane.

Se sprašujete, kakšna je povezava med filozofijo in vodenjem podjetij? Izpostavili bomo le tri področja, kjer vodje dandanes delujejo in tako dokazujejo, pa naj se tega zavedajo ali ne, da je njihovo delo že filozofija. Vprašanje, ki se nam zastavlja, pa je naslednje: Ali bi svoje delo bolje opravili, če bi bili nanj tudi bolje pripravljeni?

Prvo področje: vizija podjetja

Vsako podjetje ima zapisano svojo vizijo, čeprav jo največkrat preberejo samo tisti, ki so jo napisali. Ta vizija govori o enem največjih filozofskih dvomov – o bistvu našega obstoja. Dvom je tista beseda, ki jo moramo uporabljati pri vseh filozofskih vprašanjih, kajti filozofija ne more posredovati odgovorov na vprašanja, lahko samo opozori nanje ter preuči posledice možnih odgovorov. Ne nazadnje je vsaka dejavnost ali vsak odziv odvisen od posameznika in dane situacije. Če se nam že zazdi, da filozofija ponudi odgovor, se ta nato pokaže le kot uvod v novo vprašanje. Brezizhodno? Na prvi pogled res. Ampak filozofija ni knjiga, kjer so zapisani vsi odgovori za tegobe našega življenja, temveč je le način, kako lahko razmišljamo o težavah.

Ne potrebujemo vodiča za dobro moralo, temveč več posluha za razmišljanje o osnovnih življenjskih težavah. Foto: Dreamsitime

Nekateri filozofi pravijo, da življenje nima kakšnega posebnega cilja. Če to posplošimo na podjetja, tudi ta nimajo cilja. Smo naključne življenjske oblike in lahko le uživamo življenje, preživimo pa tako dolgo, kot to lahko počnemo. Ob takem razmišljanju se nam zastavi naslednje vprašanje: Kaj je uživanje? Če sedaj to situacijo prenesemo na samo delo, lahko rečemo, da dokler delo je, se moramo najprej truditi, da ga ohranimo, ustvariti čim več denarja ter pustiti tistim, ki imajo moč, da z njim upravljajo. Zdi se, da je večina podjetij sprejela prav to filozofijo.

Številni filozofi so se ukvarjali predvsem z mislijo o uživanju. Aristotel jo je imenoval eudaimonia, kar je ponavadi prevedeno kot sreča ali zadovoljstvo. Ta napačni prevod se zapiše tudi v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti kot ena od neodtujljivih pravic vsakega državljana. Aristotel pa je dejansko bolj mislil na nekaj, kar bi lahko prevedli kot uspešnost ali težnjo delati tisto, v čemer si najboljši. Vsak posameznik naj odkrije svoj cilj v družbi in se izšola zanj.

Enako velja za vodje, liderje podjetij. Vsaka organizacija potrebuje cilj, ki bo presegel le bogatenje delničarjev. Voditelji se morajo pri tem zavedati, da so odgovorni za obstoj sodelavcev ter jim zagotoviti možnost soodločanja o tem cilju, razvijati pa morajo tudi njihove sposobnosti, da bi le-tega dosegli.

Drugo področje: družbeni dogovor

Kakšna je vloga države in hkrati tudi vloga podjetij, ki so neke vrste države v malem? Kakšen naj bi bil odnos med posameznikom in velikimi podjetji ter obratno? Hobbes je menil, da je edina dolžnost države, da nam prepreči storiti krivico drugim. Zakon in red sta bistvena elementa vsake družbe. Številni poslovneži bi želeli razširiti vlogo države, tako da bi življenje postalo malo manj brutalno, istočasno pa bi vseeno raje verjeli tržišču kot vladi, da bi situacijo uredili. Tudi posamezniki bi si morda pri svojem delu želeli toliko svobode, kot je le mogoče, in toliko nadzora nad svojim denarjem in življenjem, kot je to še možno za varno okolje. Vendar pa je svoboda sovražnik enotnosti, kljub dejstvu da ju velikokrat med seboj enačimo. Preveč svobode povzroči sebičnost in posledično neenakost.

Svoboda je sovražnik enotnosti, kadar jo imamo preveč, ta povzroča sebičnost, posledično pa tudineenakost.

Potemtakem je tudi demokracija, ki priznava pravico posameznika pri odločanju o tem, kdo jih vodi in kako, neučinkovit sistem. Če vodje verjamejo v tak družbeni dogovor, bi morali poiskati načine, da bodo pravico spoštovali tudi v svojih lastnih podjetjih.

Tretje področje: pravica in poštenost

Večina vodij želi verjeti, da so pravični in pošteni. Verjetno se ne zavedajo, kakšno škodo tako v resnici povzročajo na področju socialne filozofije. Izkazalo se je namreč, da pravica pomeni več različnih stvari. Pravično je, da ljudje dobijo tisto, kar si zaslužijo, ne glede na to, ali je to nagrada ali kazen. Plačilo za opravljeno delo je le eno od sredstev pri takem konceptu pravičnosti. Vendar pa je prav tako pravično in pošteno, da ljudje dobijo tisto, kar potrebujejo.

»Vsak naj prispeva toliko, kot zmore in dobi toliko, kolikor potrebuje,« je govoril Marx. In ni treba biti marksist, da bi verjeli, da mora revščina resnično postati zgodovina, še posebej v podjetjih, ki imajo svoj sedež na bogatem Zahodu. Drugačno ravnanje je nepošteno, četudi stroški ostanejo nizki.

Podjetja predstavljajo novo politično prepričanje. V institucionalnih družbah bogatega sveta so prav podjetja vodilo sprememb. Ne moremo se zanašati na vlado, da nas bo vodila. V demokraciji vlade sledijo splošnemu prepričanju, v nasprotnem primeru pač ne bodo ponovno izvoljene. Posledično vlade bolj sledijo, kot vodijo: logično sklepajo in nato uzakonijo tisto, kar se je že začelo dogajati tam, kjer ljudje živijo in delajo.

Če razumemo ljudi kot človeške vire, jih lahko upravljamo kot viličarje, jih premikamo naokrog in popravljamo.

Več ljudi dela v podjetjih, kot pa jih gre na volitve. In vedno več jih ima raje trg kot volišče. To je namreč prostor, kjer dobijo, kar želijo. Tako ali drugače se morajo celo tisti najsamostojnejši za zadovoljitev svojih potreb opreti na podjetja. In podjetjem ni vseeno. Navkljub širitvi virtualnega sveta postajajo ravno podjetja pogosto najboljši, če ne celo edini kraj, kjer se lahko izrazimo in pokažemo svoje kompetence zunaj osnovne družinske celice. Za mnoge podjetja predstavljajo celo osnovno skupnost.

Podjetje ni stroj s človeškimi bitji

Tudi podjetja moramo zato obravnavati kot skupnosti in ne kot stroje s človeškimi bitji. Vodenje je beseda, ki je izposojena iz politične teorije, upravljanje pa iz področja inženiringa. Govorimo o upravljanju stvari, sredstev, prostora ali procesov. Ljudi pa vodimo. Če ljudi vzamemo kot človeške vire, to pomeni, da jih lahko upravljamo kot viličarje, jih premikamo naokrog in popravljamo glede na potrebe podjetja. Vendar pa ne moremo ustrezno govoriti o vodenju ljudi, ki naj bi jih premikali, popravljali ali jih uporabljali. Takšna jezikovna uporaba je neustrezna, kajti ta koncept v politični filozofiji ne deluje. Besede so pač pokazatelji družbenih sprememb.

Filozofija podjetij se spreminja pred našimi očmi. In še bolj se bo spreminjala. Če bodo podjetja postala skupnosti, ki nudijo osnovno oporo naši novi družbi, bodo morali njihovi voditelji jasno opredeliti področje svojega delovanja in odločanja. Vedno bolj in bolj bodo odgovorni ne samo tistim, ki jih plačujejo, temveč tudi svojim prebivalcem, sosedom in širši družbi. Njihova dejanja bomo povezovali z njihovimi besedami, jih moralno presojali. Pravzaprav je ta nova moralna skrb v podjetjih še en znak več, da se sedaj nadzoruje  predvsem filozofija, ki jo vodje izvajajo. Kar pravzaprav potrebujemo, ni vodič za dobro moralo, je več posluha za razmišljanje o osnovnih življenjskih težavah. To pomeni – ukvarjati se s filozofijo.

Platon je odkril svojo filozofijo v prepiru s Sokratom, ki je bil vzkipljiv, a moder človek. Morda bodo prihodnji varuhi podjetij potrebovali drugega Sokrata, ki bo izzval njihovo mišljenje in jim tako pomagal ugotoviti, kaj je osnova dobrega življenja, dobre družbe in dobrega podjetja. To filozofijo bodo nato uporabljali v svojem življenju in v svojih podjetjih. In to mora biti za vodje v prihodnosti največji izziv.

Charles Handy je socialni filozof irskega rodu, ki raziskuje 'dušo managementa'. Je avtor osemnajstih knjižnih uspešnic, njegova zadnja so Novi človekoljubi. Članek je bil objavljen v MQ reviji št.5, decembra 2007

Preberite tudi