Enigma ‘pozornostnega preostanka’

Avtor: David Zupančič, dr. med., je specializant infektologije, avtor knjižnih uspešnic Življenje v sivi coni in Znanost mirnega življenja, voditelj podkasta Umetnost lenarjenja in vplivnež na področju javnega zdravja.

Danes je dan po dežurstvu, kar pomeni, da kuham jaz. Iz službe me bodo zaradi nočnega dela spustili že ob pol dvanajstih, tako da je več kot dovolj časa, da nama z ženo pripravim kosilo. Hčerko bodo (bolj ali manj uspešno) nahranili že v vrtcu.

Režem čebulo in v glavi razmišljam o posebej zapletenemu primeru, ki sem ga prejšnji večer obravnaval v urgentni ambulanti. V ozadju slišim miren glas Aljoše Harlamova, ki je gost na zelo zanimivi epizodi podkasta Lovim ravnotežje. Ekran na pametnem telefonu zažari – Viber obvestilo – ne zdi se mi nujno, da ga takoj preberem, seveda pa ga nameravam pri priči ‘poklikati’, da izgine z zaslona. Joj, kaj je že rekel Aljoša o založniškem procesu v tujini? Umivam si roke, da ne bo imel mobitel vonja po čebuli (čeprav sem malo prej klikal po Vibru) in vrtim nazaj podkast, da bi zadnjih nekaj stavkov poslušal znova. Vmes posolim vodo za špagete; čakaj, kaj nisem tega že dvakrat naredil?

Učinki multitaskinga na našo produktivnost: raziskave in realne rešitve

Leta 2010 so opravili raziskavo na dvesto motoristih. Vsi so se udeležili dveh poskusov; najprej so preprosto vozili motor po poligonu (t. i. single task varianta), kasneje pa so vozili motor med odgovarjanjem na vprašanja preko radia (double task varianta). V primeru izvajanja dveh opravil hkrati je prišlo do upada kakovosti izvajanja opravila pri 97,5 % preiskovancev.

Drugo zelo zanimivo raziskavo opisuje pisatelj in novinar Johann Hari v svoji knjižni uspešnici Stolen Focus. Ob testiranju ljudi med opravljanjem več opravil sočasno (angl. multitasking) so ugotovili padec IQ za kar deset točk. Ni čudno, da stalno vrtim podkast pogovor nazaj in poslušam znova. Čebula in Viber delata svoje.

Doma si ponavadi radi skombiniramo različne zadolžitve predvsem zato, da nam pri banalnih opravilih ni dolgčas. Nikoli denimo ne sesam brez glasbe ali podkasta. Kaj pa v službenem okolju? V imenu produktivnosti in konkurenčnosti v marsikaterem podjetju spodbujajo delo več stvari hkrati. Smo pa ljudje dokazano manj učinkoviti takrat, kadar je naša pozornost razslojena. In tu obstaja še en pomemben uvid: naši možgani včasih ‘multitaskajo’ tudi takrat, ko mi ne.

Kaj to pomeni? Primer: pripravljam predstavitev o malariji za kongres tropske medicine. Spisal sem je že več kot 80 %, moram le še urediti reference in pripraviti drsnice. V tistem me pokliče predstojnica. Zaradi nenadnega porasta primerov davice v državi me prosi, da pripravim predavanje na to temo in ga preko Zoom-a jutri predstavim kolegom v primarnem sektorju. Glede na to, da je tropski kongres šele čez en mesec, zaprem vse datoteke in članke na temo malarije in se posvetim davici.

Kaj je pozornostni preostanek?

Prične mi pešati koncentracija. Ves čas z očmi pogledujem proti telefonu. Naredim premor in odidem na kavo. Določene stavke v člankih preberem dvakrat. Vsi ti občutki so subtilni in v tistem trenutku jih niti ne ozavestim. So pa posledica nečesa, čemur psihologi rečejo attention residue, kar bi morda lahko prevedli kot pozornostni preostanek. Obstajajo namreč dokazi, da je skakanje med zadolžitvami težje, kot mislimo – čeprav sem zaprl vse knjige na temo malarije in se posvetil davici (v striktnem pomenu besede torej ne multitaskam) pa so moje misli in moji možgani še vedno vsaj delno zalepljeni na predhodno opravilo. Moja podzavest se zaveda, da svojega cilja nisem dosegel in projekta nisem dokončal. In nenaden skok v drugo smer ni niti slučajno tako uspešen, kot bi si lahko mislil.

Ljudje smo dokazano manj učinkoviti takrat, kadar je naša pozornost razslojena. In tu obstaja še en pomemben uvid: naši možgani včasih ‘multitaskajo’ tudi takrat, ko mi ne.

Na to so v psihološki reviji Organizational Behavior and Human Decision Processes (Elsevier) objavili zanimiv strokovni članek. V njem avtorica opozarja, da so premiki pozornosti z nedokončanega opravila na novo, ločeno opravilo skoraj vedno povezani z upadom kakovosti dela. Termin attention residue je definiran kot vztrajna kognitivna aktivnost, vezana na določeno opravilo, ki je prisotna kljub temu, da je človek z dotičnim opravilom prenehal – ni pa ga zaključil. Moj načrt je bil preprost: ta trenutek se posvetim davici in se kasneje, ko bom imel več časa, vrnem k malariji. Ampak moj um je bil v celoti investiran v prvi projekt, ki nenadoma ždi v predalu in je boleče nedodelan. In to vedenje mi bo (ponavadi čisto nevede) ‘bremzalo’ mojo učinkovitost.

Realne časovnice in čuječnost – ključ do povečane produktivnosti

Seveda vsi od sebe (ali od svojih zaposlenih) pričakujemo čim večjo koncentracijo in učinkovitost. V podjetjih obstaja tudi zmeraj več vlog, pri katerih želimo celo neko inovativnost in ustvarjalni zanos. Obenem verjamem, da je v današnjem svetu pač težko živeti z mantro ‘dokler ta človek do popolnosti ne dokonča trenutne zadolžitve mu nikakor ne smem naložiti nobene druge’. Kaj torej lahko storimo?

Izkaže se, da so s tega vidika zelo uporabne realne časovnice. Nek večji projekt lahko razdelimo na več manjših segmentov in za vsakega določimo časovni rok, t. i. deadline. Če je ta datum realen in dosegljiv (torej nismo tako izjemno ambiciozni, da bo projektant le v dodatnem stresu, na koncu pa mu bo itak spodletelo), lahko deluje zelo pozitivno na koncentracijo in motivacijo. Tudi problem pozornostnega zaostanka je v tem primeru manjši; čeprav nismo dokončali celotnega projekta, naši možgani lažje preklopijo k neki drugi zadolžitvi z vedenjem, da je prvi del tega projekta uspešno zaključen.

Moj um je bil v celoti investiran v prvi projekt, ki nenadoma ždi v predalu in je boleče nedodelan. In to vedenje mi bo (ponavadi čisto nevede) ‘bremzalo’ mojo učinkovitost.

Druga tehnika, ki nam lahko pomaga pri držanju koncentracije na opravku tukaj in zdaj, je praksa čuječnosti. Velika količina raziskav je pokazala pozitiven vpliv vaje čuječnosti na pozornost. Misli begajo manj pogosto in možgani se lažje osredotočijo na eno samo zadevo naenkrat. Ni naključje, da nekatera največja in najuspešnejša podjetja na svetu spodbujajo čuječnost med svojimi zaposlenimi – vključno s podjetjem Google, ki je ponosno podprlo svojega inženirja Chade Meng-Tana pri izdaji knjige Search Inside Yourself (slovenski prevod: Najdi v sebi), ta pa je hitro postala velika mednarodna uspešnica. Na zadnji platnici je Chade-Meng, ki je pri Googlu delal kot inženir, na sliki ob boku Baracku Obami.

Work smart, not hard! je morda preveč očitna posplošitev. Mislim, da je pametno stremeti k obema vrlinama. Super, da smo zavzeti za svoje delo in da delamo dobro. Splača pa se občasno pomisliti tudi na svojo podzavest in poskrbeti, da nas lastni možgani spodbujajo, ne sabotirajo.

Preberite tudi