Dobavne verige potrebujejo več strateškega razmisleka

Avtorica: Ana Madon je novinarka, zunanja sodelavka podjetja Mediade.

Pogovor z dr. Frankom Rozemeijerjem, mednarodno uveljavljenim nabavnim strokovnjakom ter predstojnikom katedre NEVI za nabavo in upravljanje oskrbne verige na maastrichtski univerzi.

Dr. Frank Rozemeijer ima magisterij iz poslovne ekonomije in doktorat s področja tehnološkega managementa. Že vrsto let je predstojnik katedre NEVI za nabavo in upravljanje oskrbnih verig na Univerzi v Maastrichtu. Poleg akademskega dela deluje kot svetovalec, trener in coach za (multi)nacionalna podjetja v številnih panogah, med njimi Unilever, Stora Enso, Volvo Cars, Skanska, Petrobras, Cargotec idr. Z njim smo se pogovarjali v začetku oktobra, ko se je v Ljubljani kot gostujoči govornik udeležil 20-letnice delovanja Združenja nabavnikov Slovenije.

S katerimi ovirami se srečujejo globalne dobavne verige?

Lahko vprašanje, a težak odgovor. Svet je postal zelo kompleksen, negotov, volatilen in dvoumen, zaradi česar se ga je oprijela kratica VUCA. Ampak meni se zdi, da je izraz ‘wicked’ bolj primeren, kajti to, čemur smo priča danes, ni samo zapleteno, je nepredvidljivo in nerešljivo brez dodatnih, običajno spet negativnih posledic. Zelo kompleksno je sploh določiti, kaj je resničen problem. V probleme so vpletene države z različnimi politikami. Zato je vedno težje napovedovati prihodnje trende.

V Sloveniji, kjer so cene energije še visoke, je optimizem nabavnikov višji, kot je drugod. To pomeni, da moraš biti zelo pozoren na tržne cene in dogajanje na vsakem trgu, da se lahko modro odločiš in da ne reagiraš preveč emocionalno.

Za oblikovanje dobavne verige pa potrebuješ stabilno okolje, da se lahko odločiš o investicijah v določeno državo ipd. Zaradi tega si je nujno pomagati s podatki, umetno inteligenco in strateškim razmišljanjem. Drugi izziv v dobavnih verigah je vse, kar zadeva prehod k bolj trajnostni ekonomiji. Upoštevati je treba zakonodajne regulative, smernice, zakone, usmeritve podjetij, dobaviteljev, strank … Korak, ki sledi temu, je popoln preobrat k trajnosti in krožnemu gospodarstvu. Prepogosto opažam, da mnogi vedno čakajo, da se po načelih trajnosti začnejo ravnati drugi – konkurenti, države …

Marsikomu se zdi, da se s trajnostjo ukvarja samo Evropa …

Tudi na Kitajskem delajo ogromno na področju elektrifikacije in prehoda s fosilnih goriv. Na vseh področjih sprejemamo dolgoročne vzdržnostne strategije; smer o trajnostnem načinu gospodarjenja je tudi pri njih močno prisotna. Beležijo enormne investicije na področju solarne energije, kjer imajo tudi že znatne prihodke s tega naslova. Mislim, da je prehod v zeleno gospodarstvo samo vprašanje časa, čas pa je odvisen od voditeljev, situacije in politike določenih držav ter regij.  

So dobavne verige zato podvržene prevelikim nihanjem?

Odvisno od panoge, v kateri ste. Če delujete v panogi, kjer že uporabljajo vzdržne tehnologije in materiali, ki jih imamo zadosti tudi v Evropi, in je povpraševanje po teh surovinah ali materialih, polizdelkih stabilno, se vam ni treba pretirano bati. Se pa marsikaj spreminja. Zdaj smo navajeni, da surovine za elektrotehniko kupujemo v Aziji in drugod. Recimo za redke zemeljske elemente, litij idr., ki so pomembni v razvoju vseh vrst tehnologij, med drugim na Norveškem in v Nemčiji tečejo veliki projekti, ki raziskujejo, ali bi bilo rudarjenje teh rudnin možno tudi v Evropi. Ampak trajalo bo nekaj časa, da se taka podjetja razvijejo. To se ne zgodi v nekaj mesecih, ampak letih, gre pa tudi za vprašanje politike in investicij. Torej, ali investirati lokalno ali globalno. Ne gre za črno-belo sliko. Mislim, da bi se Evropa in zahod morala ne glede na Kitajsko držati svojih prioritet.

Je torej lokalizacija dobavnih verig prioriteta, ko govorimo o odpornosti?

Po kovidu in vojni v Ukrajini ter nedavnih dogodkih je zelo prisotna, ampak nedavno poročilo Svetovne trgovinske organizacije svari pred preveliko deglobalizacijo. Pravijo, da bi radi spet vzpostavili agendo reglobalizacije, kajti če se bomo zapirali v države in pozabili na svetovno trgovinsko menjavo, to lahko še bolj razrahlja svetovni mir. Pravijo, da je bilo razumevanje med nacijami vedno odvisno od trgovine. Ta je tista, ki zagotavlja mir, in tega ne smemo pozabiti, ko gradimo zidove. Tudi sicer mislim, da popolna lokalizacija ni mogoča, a globalizacija, kakršna je bila, tudi ni vzdržna. Potrebne so individualne odločitve za različne segmente.

Pričakovanja nabavnikov o prihodnosti so tradicionalno eden bolj točnih podatkov o pričakovani prihodnosti na splošno. Kaj trenutno skrbi nabavnike?

Vidimo, da so skrbi nabavnikov manjše, kot so bile v zadnjih treh letih. Po stresnem obdobju se stanje zdaj normalizira. Stroški energije in transporta se znižujejo, inflacija se zmanjšuje. Ampak ali se res? Nekje se ne. V Sloveniji, kjer so cene energije še visoke, je optimizem nabavnikov višji, kot je drugod. To pomeni, da moraš biti zelo pozoren na tržne cene in dogajanje na vsakem trgu, da se lahko modro odločiš in da ne reagiraš preveč emocionalno. Opazujemo lahko tudi kopičenje zalog v vseh panogah. Proizvodnja se marsikje ustavlja, saj se vsi želijo najprej znebiti zaloge. To je najnovejši podatek iz logističnih krogov.

Kakšni so trendi na področju spletnega trgovanja?

V času kovida se je povpraševanje po spletnih nakupih izjemno povečalo, a se je pokazalo tudi veliko negativnih stranskih učinkov.  Vračanje izdelkov je recimo izjemno energetsko potratno, ustvarja veliko zmede po celotni dobavni verigi. Vsi hočejo naročene izdelke dobiti takoj na točno določen naslov. To je v nasprotju s trajnostjo, nevzdržno je do okolja.

Ko ugotoviš, kaj sploh je na trgu – kjer je več sto če ne celo tisoč start-upov in ne več samo nekaj velikih ponudnikov – moraš dobro razmisliti, kako uporabiti tehnologijo – digitalnega dvojčka, umetno inteligenco, klepetalnega robota – in izobraziti ljudi za uporabo.

Če bi ljudje sprejeli le nekaj dni dlje trajajočo dostavo, bi prihranili kar nekaj emisij, ker bi se tovornjaki lahko bolj optimalno napolnili in razporedili dostave. Vsi scenariji od druge svetovne vojne so usmerjeni v več: več izdelkov, več rasti, več vsega. A to ni vzdržno.  

Vaš zadnji znanstveni prispevek govori o dinamičnih zmogljivostih in najnovejših tehnologijah nabave. Nam poveste kaj več?

Dinamične zmogljivosti so digitalne sposobnosti nabavnih oddelkov. Preučevali smo, ali so  podjetja dovolj dinamična, da opazujejo, kaj se dogaja na trgu digitalizacije nabave – katere tehnologije se uporabljajo, katere se razvijajo, kako jih implementirati in kje prinašajo dodano vrednost. Gre za sposobnost tipanja trga storitev, ki nabavnikom olajšajo delo in prinesejo pomembno konkurenčno prednost. Ugotovili smo, da marsikdo nič ne raziskuje in ne tipa, ampak samo čaka, da sliši, kaj se dogaja, ali od kolegov ali na konferencah. Ampak tak pristop je v današnjem svetu personaliziranih rešitev problematičen.

Kakšni izzivi se pojavljajo pri implementaciji digitalnih rešitev v nabavi?

Ko ugotoviš, kaj sploh je na trgu – kjer je več sto če ne celo tisoč start-upov in ne več samo nekaj velikih ponudnikov – moraš dobro razmisliti, kako uporabiti tehnologijo – digitalnega dvojčka, umetno inteligenco, klepetalnega robota – in izobraziti ljudi za uporabo. Tudi to je dinamična sposobnost. Nato pa je potrebno slediti prednostim, ki se kažejo v odpravljanju napak človeškega faktorja, manjših stroških, manjši porabi energije in surovin …

Kakšni so še učinki digitalizacije nabave?

Transparentnost, vpogled v vse kazalce, poglobljeno in bolj relevantno znanje, na podlagi katerega se lahko strateško odločajo in medsebojno povezujejo tudi druge ravni v podjetju. Skozi avtomatizacijo tudi prihraniš čas, ki ga ljudje lahko porabijo za bolj pomembne naloge. Digitalne tehnologije omogočajo prevzem funkcij tudi manj izkušenim in usposobljenim kadrom, kar je ob pomanjkanju delovne sile ključno.  

Preberite tudi