Do vrha le najbolj odločne in odločene

Pogovor z letošnjima prejemnicama priznanja Artemida, direktorico družinskega podjetja Agitavit Solutions Anko Brus in generalno direktorico Gospodarske zbornice Slovenije Sonjo Šmuc o njunih kariernih zgodbah in ženskah v managementu.

Priznanje Artemida Združenje Manager vsako leto podeli tistim izjemnim posameznicam, ki so prebile stekleni strop in prevzele najvišje vodstvene funkcije. A do vrha pride le peščica odločnih in odločenih, poudarja Sonja Šmuc in dodaja, da imata še vedno vsak Franc in Janez več možnosti, da prevzameta vodilni položaj v velikem podjetju, kot katerakoli Slovenka.

Anka Brus, Agitavit Solutions, in Sonja Šmuc, GZS, prejemnici Artemide.

Kako bi komentirali svojo karierno pot in svojo pozicijo?

SŠ: Proti koncu študija ekonomije sem si rekla, da bo treba načrtovati kariero. Želela sem se usposobiti za vodenje podjetja. Prepričana sem bila, da za to potrebujem predvsem veliko znanja o financah, ki bi ga lahko pridobila v računovodstvu ali v banki, zato sem začela delati v eni od bank. Toda po prvem delovnem dnevu sem vedela, da to ne bo zame. Od takrat dalje poklicne poti ne načrtujem. Če imaš dobre rezultate in dovolj širok krog ljudi ve, kdo si, priložnosti same najdejo pot do tebe. Pomembno je, da ugotovimo, česa nočemo, kaj nas zanima in kaj ne. Ko to vemo, nas življenje odpelje tja, kjer se dobro počutimo in lahko najbolje uporabimo svoje potenciale. Takrat je tudi vprašanje steklenega stropa ali labirinta postransko.

Kariero lahko gradita oba partnerja, a jasno mora biti, da se tudi delo doma enakovredno razdeli med oba.

AB: Po duši sem naravoslovka, študirala sem matematiko. To je začrtalo mojo kariero in zasebno pot, saj sem na študiju spoznala bodočega moža in že na fakulteti sva skupaj delala na projektu razvoja elektronskega telefonskega imenika. Po diplomi sva se zaposlila v IT podjetju kot programerja. Pred 16 leti je mož ustanovil podjetje Agito (danes Agitavit Solutions), jaz pa sem se mu pridružila po rojstvu obeh sinov. Skupaj sva gradila podjetje. Sprva sem bila v vlogi vodje projektov, ko je Agitavit rasel, pa sem prevzemala tudi druge vloge in odgovornosti, ukvarjala sem se s kadri, z marketingom, vzpostavitvijo procesov …

Sta že od malega sanjali, da bosta direktorici?

SŠ: Ne, je pa res, da sem bila že od malih nog rada del odločevalskega in voditeljskega procesa. Zanima me, kako je organizacija postavljena in kako se ljudje v njej počutijo. Na to močno vpliva ravno vodstvo. Velik del življenja preživimo v podjetjih ali organizacijah, zato sporočila, ritem in duh, ki prihaja z vrha, neposredno vplivajo na ljudi. Zato mora biti, da bi stvari res funkcionirale, organizacijska piramida obrnjena na glavo – tisti, ki je na vrhu, je pravzaprav spodaj; naloga prvega je, da podpira vse druge, da ti lahko delajo in ustvarjajo. Raziskovanje tega vpliva vodenja na finančno uspešnost podjetja in na zadovoljstvo ljudi je prispevalo, da sem bila bolj ali manj vso svojo karierno pot v managerskih vodah.

AB: Sebe si nikoli nisem zamišljala v vlogi direktorice. Pomembno mi je, da ustvarjam nekaj, kar podjetju ali posamezniku prinese dodano vrednost, je zanj koristno oz. mu pomaga, da je zaradi tega boljši. Poleg tega so mi pomembni dobri odnosi s sodelavci in strankami. Na svojih projektih sem lahko uresničila prvo in gradila drugo. V času, ko je bil mož direktor, sem bila vključena tudi v odločanje, oba sva živela s podjetjem in se o vseh pomembnih stvareh posvetovala.

Sta pri vzpenjanju na vodilno mesto dejansko kdaj naleteli na stekleni strop?

AB: Ne spomnim se, da bi v svoji karieri imela težave s tem, da sem ženska. Ni bilo nespoštovanja ali da bi imel sodelavec težavo s sprejemanjem moje avtoritete. V Agitavitu je približno četrtina žensk in mislim, da nobena nima težav z moškimi sodelavci. Drug drugega smo vedno cenili glede na to, kaj kdo zna in kaj lahko prispeva k skupnemu cilju, ne pa po spolu ali po tem, od kod prihaja. Je pa res, da sem v lastnem podjetju glede odločevalske pozicije v privilegiranem položaju. Od kolegic slišim, da povsod ni tako.

SŠ: Tudi jaz nikoli nisem imela občutka diskriminacije, a enak odgovor bi dobili od večine žensk, ki so na vodilnih mestih, zato me nismo pravi pokazatelj. Statistika kaže, da je diskriminacija do žensk v korporativnih okoljih globoko prisotna. Ženske, ki so odločne in odločene, da se ne bodo ustavile pred ovirami, imajo možnost, da pridejo do vrha. A ni prav, da so vrata odprta samo za določen tip ženske. Organizacije bi morale skrbeti, da dejansko napredujejo najbolj sposobni. Če bi bilo tako, potem se o spolu sploh ne bi pogovarjali. Ko govorimo o managerski poziciji, si na njej avtomatično predstavljamo moškega. To so nezavedni ponotranjeni vzorci, ki jih vsrkamo s kulturo, vzgojo in jih ohranjamo skozi generacije. Spreminjamo jih (pre)počasi.

Je morda ovira tudi v ženskah samih, ker dvomijo v svoje sposobnosti, ker morda doma ali v podjetju nimajo ustrezne podpore in razumevanja za učinkovito prepletanje kariere in družine?

AB: Posamezniki smo različni in imamo v življenju različne prioritete. Verjamem, da so nekatere ženske popolnoma zadovoljne v vlogah mater, gospodinj, druge si morda ne zaupajo dovolj. Kariero lahko gradita oba partnerja, a jasno mora biti, da se delo doma razdeli med oba. Ko sem npr. sama zaključevala pomemben projekt, je mož dal zvečer otroke spat, ko je imel on pomembne obveznosti, sem jih prevzela jaz, včasih so vskočili stari starši. Ne predstavljam si, da ne bi imela te podpore. Ko delamo kariero, prevzemamo dodatno odgovornost in napredujemo, sta časovna fleksibilnost ter podpora domačega okolja pogosto tista pika na i, ali nam uspe ali ne. Ženska ne bi smela biti v položaju, da se izključujoče odloča med družino ali kariero.

Ker je žensk na vodilnih mestih malo, ima vsak spodrsljaj daljšo senco – ne pomeni samo napake tiste osebe, ampak se hitro posploši na ženske nasploh.

SŠ: Če ženske skozi stoletja ne bi bile potisnjene v drugorazredno vlogo, bi se izoblikovali drugačni družbeni vzorci in se ne bi spraševali, ali so ženske same sebi ovira. Tako pa so moški še vedno pod večjim osebnim in družbenim pritiskom, da uspejo v karieri, ženske pa imamo dovoljeno večjo karierno raznolikost. Gre za konservativen pogled na spolne vloge, ki je še vedno zelo živ, se pa postopno spreminja. Naša naloga je, da naslednji generaciji žensk in moških olajšamo pot. To je naš prispevek k napredku civilizacije, ki gradi na spoštovanju posameznika/posameznico in njegove raznolikosti.

Na kaj sta kot managerki najbolj ponosni in kaj je vajina ključna razlikovalna prednost v primerjavi z moškimi kolegi?

SŠ: Na to je težko odgovoriti. Razviti in zaupati je treba v svojo avtentičnost. A ne tako, da si samo zadovoljen s sabo, ampak da ves čas delaš na sebi ter srkaš, kar ljudje o tebi povejo dobrega in kritičnega. Vodja se mora veliko spraševati o sebi, da bi se razvijal in si vsak dan znova zaslužil voditi ljudi. Kajti voditi ljudi je privilegij. Prav tako je privilegij pridobiti njihovo zaupanje, ohranjati ga pa je velika odgovornost.

AB: Najbolj sem ponosna na našo kulturo v podjetju. Verjamem v moč ekipnega dela, v katerem vsak uživa polno zaupanje ter k doseganju cilja lahko prispeva s svojimi predlogi. Če želimo priti do odličnih rezultatov, so odprta komunikacija, sodelovanje in pomoč samoumevni. Razlikovalna prednost ni vezana na spol. Vsak vodja mora najti svoj način vodenja, svoje prednosti in graditi na njih. Tudi jaz veliko razmišljam, kako vodim, kakšne stvari me motivirajo, mi dajo energijo, katere pa me ustavljajo in kako se z njimi soočam.

Nabor vaših priznanj zdaj krasi tudi Artemida. Kaj vama pomeni?

AB: Priznanje za preteklo delo, ki je bilo opaženo, je cenjeno. Je pa Artemida zagotovo tudi obveza za naprej, da se še bolj trudim. In ko pridejo težki trenutki, mi pogled na priznanje da moč, da se splača vztrajati.

SŠ: Priznanje nežno poboža po duši in z lopato naloži dodatne odgovornosti. Ker je žensk na vodilnih mestih malo, ima vsak spodrsljaj daljšo senco – ne pomeni samo napake tiste osebe, ampak se hitro posploši na ženske nasploh.

Skulptura Artemide

Na priporočilo članice smo se obrnili na mladega, inovativnega umetnika Primoža Erjavca, Meduzza, ki izdeluje čudovite umetnine, predvsem iz kamna. V svoje umetnine vgrajuje tudi druge naravne materiale, največkrat iz lesa.

Za Artemido je združil dva naravna elementa: kamen in les. Njihove lastnosti je povezal z lastnostmi ženske, ki prvič prevzema vodilno mesto: trdnost in odločnost, toplino, povezovalnost, prilagodljivost in sijajnost. Z vsem naštetim bo mogoče počiti steklene strope, ki metaforično predstavljajo nevidne ovire pri napredovanju žensk. In s tem ženske razvijajo drugačen, lasten, naraven način vodenja, ki spodbuja in opogumlja, tudi oziroma predvsem druge ženske, da se odločijo za sprejem managerskih izzivov.

Petra Ilar je urednica in novinarka, zunanja sodelavka podjetja Mediade. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 43, marca 2019.

Preberite tudi