Dirkajmo za tehnološkim razvojem, ne dobičkom

Če so pred 25 leti v Duolu z baloni pokrili prve manjše športne površine, bi radi do leta 2050 pokrili mesta. Vmes bodo prvega napihnili še v vesolju.

Dušana Olaja, direktorja in lastnika podjetja Duol, so povabili v London na zasedanje upravnega odbora korporacije, lastnikov drugega največjega rudnika bakra na svetu. »Poklicali so me pred 20 lordov in bankirjev, vsak od njih milijonar, in me vprašali, če lahko postavim balon, ki bo velik 15.000 m². Po pritrditvi, so me poslali v sosednjo sobo, kjer sem čakal na podpis pogodbe. Tam sem s tresočimi rokami poklical domov: ‘Fantje, je to sploh mogoče narediti?’ Najprej so zakleli, potem pa odvrnili: ‘Če si podpisal, bomo naredili!’ Do takrat je bil največji balon, ki smo ga postavili, velik 4.000 m²,« se drznih potez in premikanja mej spominja Olaj. V brezoviškem Duolu so bili prvi, ki so balon za pokrivanje velikih površin postavili tam, kjer se temperature spuščajo do -50 °C, in prvi, kjer temperature presegajo +50 °C. Postavili so ga na vulkanskem območju na Islandiji, z njihovim balonom so pokriti radarski sistemi v himalajskem pogorju. »Kar se tiče Zemlje, smo preizkusili praktično vse možne klimatske pogoje,« izpostavlja Olaj. Kam naprej?

V vesoljski tehnologiji leto ne pomeni nič

Skupaj s partnerji, med katerimi je tudi slovenski Center odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije, razvijajo aplikacije za uporabo balonskih hal v vesolju. »Tisti minimalni prostor, ki je sedaj na voljo v vesolju, poskušamo razširiti tako, da napihnemo kupole, pripete na vesoljskih postajah, in v njih omogočimo dodatne skladiščne, bivalne ali dodatne raziskovalne površine,« pojasnjuje Olaj, ki dodaja, da so edini na svetu, ki lahko v realnem času testirajo uporabnost balonskih kupol v takšnih ekstremnih pogojih.

Dva izmed desetih balonskih kompleksov, ki jih je Duol postavil na Jamalskem polotoku, na ruskem skrajnem severu za polarnim krogom, kjer temperature pozimi dosegajo -50° C z vetrom preko 200 km/h. Foto: arhiv Duol

»V vesoljski tehnologiji leto ne pomeni nič. To je proces, ki se bo nadaljeval naslednjih pet ali deset let, preden bomo prišli do nečesa, kar bi lahko postalo serijska oprema vesoljskih modulov ali bodočih bivališč na planetih, « pravi Olaj. Preskok med elitna podjetja, ki se ukvarjajo tudi s tako vizionarskimi projekti, ni prišel čez noč. Prvih 15 let je podjetje delovalo izključno v športnem segmentu, v zadnjih desetih letih pa skušajo svojo ponudbo razširiti še na področja industrije, kmetijstva in vojaško-vesoljskega programa. Lani so predvsem na račun večjega naročila industrijskih balonov zabeležili osem milijonov evrov prihodkov, kar je za 30 % več kot leto poprej. Zaradi različnih naročil, od manjših balonov za športne dvorane do večjih za industrijske površine, Olaj težje postavi realno oceno letne proizvodnje balonov, ki se giblje med 50 in 100 kosov. Danes polovico prihodkov še vedno predstavlja športno področje, preostala polovica se porazdeli med ostala tri področja. »Računamo, da bomo v nekaj naslednjih letih 80 % prihodkov zaslužili v industriji in kmetijstvu ter le 20 % v športu. Če predpostavljam, da bo ob tem vrednost športa, ki danes znaša pet milijonov, tudi v prihodnje ostala enaka, ostali segmenti pa bodo toliko narastli,« napoveduje Olaj.

Statistična napaka razvojnega inženiringa

Olaj, ki vsaj 150 dni letno preživi na poti, je po izobrazbi diplomant kemije. Študij je nadaljeval na medicini, potem pa preko Leka in Uprave RS za zaščito in reševanje pristal v ‘svojem’ poslu. »Teniške dvorane so obstajale in jih nismo mogli na novo odkriti. Lahko pa naredimo takšne, da stranka ne bo ločila, ali stoji v grajenem objektu ali napihljivi hali. Lahko naredimo najboljši balon na svetu,« se začetkov podjetniške zgodbe spominja Olaj in ponuja svoje videnje o učenju iz uspešnih zgodb.

Uspešna zgodba je le statistična napaka, ki je nastala, ker en ni bil takšen kot vsi ostali.

»Lepo je, da imamo pozitivne zgodbe, ki pa so nam lahko zgolj navdih. Morali bi se učiti iz zgodb o neuspehih. Zgodba o uspehu je ena, zgodb o neuspehih je 999. Uspešna zgodba nam ne kaže poti, to je zgolj statistična napaka, ki se je zgodila, ko en ni bil takšen kot vsi drugi. Razumeti moramo, kaj je bilo narobe z ostalimi, ne kaj je bilo s tem prav,« razmišlja Olaj. V Duolu vsa sredstva vlagajo v razvoj in sledijo začrtani poti razvojnega inženiringa. »Namesto, da bi danes imeli veliko tovarno s 500 zaposlenimi, smo zgodbo obrnili na glavo. Definirali smo naše prednosti in jih potencirali do maksimuma. Če bi danes ostali proizvodno podjetje, bi bili samo še ena izmed 50 tovarn na svetu, ki dela isto,« poudarja Olaj. Duol ostajajo izključno ‘možgani’ kakovostnega tehničnega kadra, petindvajsetih zaposlenih, balonske komponente pa nabavljajo pri številnih poddobaviteljih. »Prisegamo na multilingviste, ki jim dodamo specifiko našega dela. Ko zaposlujemo nove sodelavce v komerciali, zahtevamo absolutno znanje najmanj dveh tujih jezikov, angleščine pa mednje ne štejemo,« jasna merila predstavi Olaj.

Afrika, speča lepotica

Če govorimo o zahtevnejših balonskih halah, Duol v Evropi resne konkurence nima, na globalnem trgu, pa priznava Olaj, trg obvladujejo skupaj z Američani in Kanadčani. »Svetovni trg je postal tako majhen, da če danes nisi globalni igralec, imaš lahko izjemno hude težave s poslovanjem. Izvozno usmerjena podjetja morajo širiti svoje trge na več kontinentov,« meni Olaj, ki največji tržni potencial podjetja, kar 95 % prihodkov namreč ustvarijo z izvozom, vidi na črni celini.

»Ne razumem, zakaj se vsem mudi. Zakaj je treba v desetih letih iz nič ustvariti vse? Če se je podjetje z mano začelo, še ne pomeni, da se mora z mano tudi končati.«

»Afrika je speča lepotica. To je speči vir zaslužka, kjer pa je treba biti pazljiv in pravočasen, že v tem trenutku zelo aktiven, da boš čez nekaj let lahko pobiral zaslužek,« dodaja. Klimatski pogoji so takšni, da potrebe po pokritih športnih površinah ni, povsem drugače je v kmetijstvu, kjer pridelava hrane še vedno ostaja problematična. »Z našimi rastlinjaki je mogoče do trikrat povečati klasično proizvodnjo zelenjave na isti površini. Ob tem smo tudi energetsko neodvisni. Ne lastimo si, da mi pridelamo največjo količino paradižnikov na kvadratni meter. To je odvisno še od ostalih akterjev v tej širši zgodbi. Je pa z našimi rastlinjaki in pravimi semeni mogoče proizvodnjo narediti rekordno, « pravi Olaj.

Zakaj se vsem mudi?

Če so bili pred 25 leti baloni sinonim za najcenejšo alternativo sezonskega pokrivanja športnih površin, bi radi v Duolu čez 30 let pokrivali mesta. »Ne razumem, zakaj se vsem mudi. Zakaj je treba v desetih letih iz nič ustvariti vse? Na steklenički priznane omake piše ‘Since 1869’. Več kot 100 let tradicije! Danes jo lahko kupiš v vsaki točki sveta. Duolu se nikamor ne mudi. Če se je podjetje z mano začelo, še ne pomeni, da se mora z mano tudi končati,« je odločen Olaj, v mlajših letih tudi profesionalni šahovski igralec. »Igramo šahovsko igro, kjer čas ne igra nobene vloge. Važne so poteze, cilj pa je samo en: zmagati. Ni pa to dirka za dobičkom. Če dirkamo, dirkamo za tehnološkim razvojem.«

Matjaž Kljajić je novinar v podjetju Mediade. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 36, novembra 2016

Preberite tudi