Čebelar in astrofizik vstopita v bar …

Intervju s prejemnikom priznanja za življenjsko delo na področju managementa, Alešem Mižigojem, in Mladim managerjem 2016, Gorazdom Lampičem.

Leta 2006 – skoraj pol stoletja po tem, ko je Aleš Mižigoj prvič stopil v Medex – je  Gorazd Lampič ustanovil podjetje Elaphe. Prvi je legenda slovenskega managementa, ki je z Medexom neločljivo povezan že 55 let. Pri 88 letih ostaja svetovalec predsednice uprave in član nadzornega sveta Medexa, ki ga je vodil kar 40 let. Ob prevzemu ga je rešil pred stečajem in ga dvignil do največjega prodajalca medu ter ostalih čebeljih izdelkov v Jugoslaviji, ob tem pa ves čas posloval z dobičkom.

Po dobri poti stopa tudi Lampič z visokotehnološkim podjetjem, ki z ekipo več kot 60 mladih inženirjev živi cilj: postati sinonim za najzmogljivejše pogonske kolesne elektromotorje v globalni avtomobilski industriji. Kako razmišljata mladi magister elektrotehnike, sicer astrofizik, športnik, šahist in izumitelj, ki ni nikoli sanjal, da bo postal podjetnik, ter najstarejši zaposleni Slovenec, čebelar, ki verjame v prihodnost družinskega podjetništva.

Ko čebelar in astrofizik vstopita v bar … Tako bi se lahko začela šala, a poslovna pot letošnjih nagrajencev je vse prej kot to. Foto: Andrej Križ

Kaj je vaš vir inovativnosti in razvoja?

Mižigoj: Črpam iz svoje nravi, s čimer sem se rodil. Starša sta bila sposobna, delavna, komunikativna in razgledana. To sem podedoval po njiju.

Lampič: To je motivacija znotraj vsakega posameznika. Izhaja iz znanja, izkušenj in splošne odprtosti do novosti. Biti moraš neustrašen in vztrajati dlje kot drugi. Če se ukvarjaš z zahtevnimi in pomembnimi izzivi, ti inovacije vsakodnevno prihajajo nasproti.

Oba sta prejemnika managerskih priznanj. Kaj naredi dobrega managerja?

Mižigoj: Biti mora pošten, sposoben, odločen, znati reči tudi ne, če kaj ne gre. Sodelavci me še vedno naslavljajo z gospod direktor, čeprav sem samo še svetovalec. Ker sem zanje resnično vedno skrbel. Če je imel kdo problem s krediti ali dovoljenji, sem jim pomagal kot svojim otrokom.

Lampič: Zagovarjam celovitost – vsa področja moramo dobro obvladati, na enem pa biti najboljši. Brez dobrega strokovnega znanja s področja visokih tehnologij je manager težko uspešen. Enako, če je brez občutka za ljudi, vodenje in organizacijo. Pomembne vrline so tudi podjetnost in zmožnost prepoznavanja priložnosti. Seveda lahko v širši ekipi pogosto najdeš vse potrebne talente, ki jim je potrebno dati le priložnost, da se izkažejo. Tudi to je naloga dobrega managerja.

Nosilna tema Združenja Manager je letos povezovanje. Elaphe je konec leta 2015 prejel desetmilijonsko investicijo kitajskih vlagateljev, Medex se je vedno upiral združevanju. Kdaj reči investicijam ‘da’ in kdaj ‘ne’?

Mižigoj: Blagovno znamko Medex sem reševal trikrat. Ko so nas v socializmu hoteli vključiti v različne delovne organizacije, sem se uprl, ker bi sicer takrat Medex izgubili. Sem trmast, zelo trd pogajalec. Seveda bi – kot vsak – kaj naredil drugače. A nikoli nisem storil velikih napak, vedno sem vse preveril. Če sem videl, da nekaj ne gre prav, sem ukrepal in zasukal v pravo smer.

Lampič: deseteroboj mi je dal širino, vztrajnost in vpogled, koliko truda je potrebnega za dober rezultat.

Lampič: Vedeli smo, da je pred nami še ogromno izzivov, ki so tudi finančno zahtevni. Gre predvsem za testiranja naših že razvitih elektromotorjev v vseh delovnih pogojih. Smiselno je bilo dobiti partnerja, ki ima na tem področju že nekaj izkušenj in hkrati vidi poslovni interes, da se pridruži naši zgodbi. Vedno pa mora biti povezovanje z drugimi partnerji premišljeno in smiselno. Mi ne bi sodelovali s komerkoli. Svet se spreminja, vedno bolj smo povezani, tudi same zahteve v avtomobilski industriji so večje kot v drugih branžah. Če hočeš imeti dobro razvit produkt, zna trajati predolgo, če se tega lotiš popolnoma sam.

Je prvo spričevalo managerja res dobiček, kot je na Januarskem srečanju dejal Aleksander Zalaznik?

Mižigoj: V 55 letih nismo nikdar imeli izgube. Prepričan sem, da bomo tudi v prihodnje tako poslovali. Nikoli nismo bili požrešni na denar; nikoli tudi nismo pretiravali s plačami, čeprav imamo povprečno najvišjo v branži. Delavci morajo biti zadovoljni, delati v dobri klimi, brez ustvarjanja nepotrebnih trenj.

Lampič: Dobiček je pomemben, ne šteje pa le to. Lahko je merilo, a potem moramo gledati na dolgoročni dobiček v kombinaciji z drugimi elementi. Če se nekdo odloči za investicije in širitev, je očitno, da bo dobiček kratkoročno manjši, dolgoročno pa bo vrednost podjetja večja. Pomembna ni le vrednost v financah, ampak tudi v vsebini.

Mižigoj: »Zaupanje sodelavcev si je potrebno pridobiti: da vidijo, da jih pravilno usmerjaš, spoštuješ, organiziraš in odgovorno delaš.« Foto: Andrej Križ

Gospod Mižigoj, kako skozi vse zaposlene, ki ste jih v karieri spoznali, gledate na medgeneracijske razlike? Kaj prinašajo nove generacije v podjetja?

Mižigoj: Če si sposoben, imaš danes več možnosti veliko prej napredovati in si ustvariti dobro finančno bazo. So pa mladi ljudje neučakani. Nekateri menijo, da so z diplomo postali kralji. Ne, to je samo potrdilo, da si pismen. Sam se moraš ‘izgraditi’ in pridobiti zaupanje sodelavcev: da vidijo, da jih pravilno usmerjaš, spoštuješ, organiziraš, odgovorno delaš in zahtevaš. Mladi pa se velikokrat zaletijo in propadejo. Prehitro in prelahko želijo priti do dobrih plač. Najprej moraš pokazati, koliko prispevaš organizaciji s svojim delom.

Gospod Lampič, danes se veliko govori o pomanjkanju ustreznega kadra v Sloveniji. Ali najdete ustrezne profile kadrov, ki jih iščete za svoje področje?

Lampič: Ker delamo zanimive stvari, ni tako težko najti zainteresiranih za delo na tem področju. Vedno pa gledamo, da dobimo takšne, ki imajo globoko strokovno znanje in pravo motivacijo. Smo izbirčni, vendar uspemo pokriti svoje kadrovske potrebe. Večinoma gre za domači kader, nekaj jih je tudi iz tujine. Vsaj tretjina, ki se nam jih pridruži, so študentje višjih letnikov fakultet. Pri nas opravljajo prakso, študentsko delo, tu diplomirajo in magistrirajo. Ko smo bili še nekoliko manjši, so si lahko sami ustvarjali pomembna delovna mesta, prevzemali so vodenje različnih področij, s katerimi se v tistem trenutku v podjetju še nismo resno ukvarjali.

Kakšno vlogo igra na globalnem trgu poreklo podjetja?

Mižigoj: V Sloveniji imamo bogato tradicijo čebelarstva. Vse, kar delamo, je naravno, vsak izdelek, ki ga pripravimo, mora biti najprej zdrav. To je naše vodilo. Zato priznavajo nas in vrhunsko kakovost naših izdelkov.

Lampič: Ne skrivamo, da smo iz Slovenije, se pa predstavljamo kot podjetje, ki je prisotno na globalnem trgu. Lokacija nam ne povzroča težav, čeprav, logistično gledano, Slovenija ni najbolje pozicionirana. Razdalje do ključnih in potencialnih strank po Evropi so velike, a to kompenziramo s kakovostjo, izvirnostjo in ažurnostjo.

Lampič: »Vir inovativnosti in razvoja je motivacija znotraj vsakega posameznika.« Foto: osebni arhiv

Kakšna je vaša vizija slovenskega gospodarstva?

Mižigoj: Imamo velik potencial. Slovenci smo zelo pametni in pošteni. Samo poglejte srednje velika družinska podjetja. Vzor so celi Evropi. V takšnem podjetju vsak zelo trezno razmisli, kaj bo počel, in pazi, kaj bo počel s tistim, kar ima. A Evropa nas opozarja, da imamo preveč birokracije glede na število prebivalcev. Manj uprave pomeni manj stroškov. To je osnovna stvar, ki me muči. Izgubljamo čas, čas pa je denar.

Mižigoj: Slovensko gospodarstvo ima velik potencial. Srednje velika družinska podjetja so vzor celi evropi.

Lampič: Dobro je imeti zglede in znotraj njih poiskati tiste stvari, ki so Sloveniji najbolj pisane na kožo. Visokotehnološko podjetništvo mora biti prisotno. Ni pa to dovolj. Za Slovenijo bi bilo odlično, če bi imeli tudi na področju avtomobilske industrije kakšno močno veliko podjetje z lastno blagovno znamko in produktom za končne kupce, možnostjo odločanja ter usmerjanja razvoja. Takšno podjetje bi dobro vplivalo na celoten ekosistem. Predvsem na raziskovalne institucije in manjša visokotehnološka podjetja, od katerih bi dobila rešitve in jih uporabila v končnem produktu. Tudi sami smo na vmesni stopnji vrednostne verige in naše produkte prodajamo proizvajalcem vozil, ne končnim strankam.

Gospod Lampič, ste aktiven šahist in športnik. Je kakšna vzporednica med športom in poslom?

Lampič: Najbolj aktivno sem se ukvarjal z deseterobojem. To mi je dalo širino, vztrajnost in vpogled, koliko truda je potrebnega, da dosežeš rezultat. In hkrati zavedanje o potrebi po sklepanju kompromisov, da lahko v celoti uspeš. Deseterobojec mora biti dober v desetih različnih disciplinah, ki so med seboj zelo različne. Dobro mora skakati v višino, torej ne sme biti pretežak; suvati mora kroglo, kjer je potrebna mišična masa. Teči mora na 1.500 metrov, torej mora biti vzdržljiv, hkrati pa teči tudi na 100 metrov, kjer mora biti izjemno hiter. Potrebuješ pravo kombinacijo različnih treningov, da si v vseh disciplinah dovolj dober. Podobno je v visokotehnološkem podjetništvu. V enem trenutku raziskuješ nek tehnološki detajl, v drugem promoviraš rešitev potencialni stranki, takoj za tem urejaš kakšen pravni ali birokratski izziv, nato še pomagaš in motiviraš sodelavce. Šah in druge strateške igre pa so pomembne, ker lahko v nekih nadzorovanih okoliščinah treniraš različne pristope k igri in preveriš, kaj deluje.

Gospod Mižigoj, kakšno je ključno spoznanje iz vaše dolgoletne kariere, ki bi ga danes nekomu prenesli kot nasvet?

Mižigoj: Prva stvar je poštenost, takoj za njo pa sposobnost. Moraš se tudi sam razvijati. Imeti moraš pozitiven odnos do zaposlenih in sprejemati odgovornost. Moje osnovno voditeljsko načelo je bilo: vedno odgovornost. Ko se nečesa lotiš, moraš videti, da bo v določenem obdobju z določenimi vlaganji stvar prinesla pozitiven rezultat. Zelo radi se učimo, ampak včasih smo neučakani.

Gorazd sprašuje Aleša

Tako v avtomobilski kot živilski industriji veljajo zelo strogi standardi. Kako se znotraj strukture odločate, koliko sredstev namenjate razvoju in testiranju, koliko za proizvodnjo in koliko za marketing?

Mižigoj: Smo zelo dinamično podjetje, a hkrati želimo imeti ta področja čim bolj usklajena. Kakšno leto vlagamo več na eno, spet drugič na drugo področje. Situacije je treba dobro preučiti in se potem hitro prilagajati. Včasih se zgodi, da nekaj daš na trg, pa ni uspešno, potem moraš hitro reagirati. Povsod bi morali imeti premišljen in dober razvoj. In dobro preučiti možnosti trženja. Lahko veliko narediš, pa nič ne prodaš.

Aleš sprašuje Gorazda

V posel, ki ga delate, ste prišli iz čisto drugega področja študija. Kako ga danes obvladate; imate občutek, da ste šli v pravo smer, ste uspešni in zadovoljni?

Lampič: Študij fizike mi je dal mnoga potrebna znanja za razvoj elektromotorjev in podjetništva. Tako kot v fiziki se da tudi v podjetništvu veliko razumeti v obliki matematičnih modelov, upoštevati je potrebno le še nekaj dodatnih zakonitosti in parametrov, kot so ljudje, motivacija, trg, denar in ostala dodatna pravila. Delo je zabavno, vsi skupaj v podjetju se ogromno naučimo, napredujemo, rezultati so spodbudni. S svojo potjo sem precej zadovoljen. Ne bi pa še ocenil, če sem osebno, ali če smo kot podjetje uspešni. Smo nekje na pol poti – uspešni bomo, ko se bodo naši produkti vgrajevali v vozila v velikih količinah.

Matjaž Kljajićje novinar v podjetju Mediade. Intervju je bil objavljen v MQ reviji št. 37, marca 2017

Preberite tudi