Če beseda šteje, so stvari enostavne

Niko Kač, mož hitrih odločitev in trdne besede, ne verjame v vodenje, ki temelji na moči, zato pa toliko bolj v zaupanje in ljudi.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Življenjsko pot Nika Kača zaznamujejo številni dosežki. Veliki dosežki. A človek osupne, ko doživi, s kakšnim žarom pove tudi kaj, kar se zna zdeti v primerjavi s poslovnimi uspehi povsem obstranskega pomena. Da je bil vseskozi predsednik uredniškega odbora tako internega glasila Banke Celje kot njene korporativne revije. Da je prav vsak uvodnik napisal sam. Ker so zanj ljudje resnično pomembni. Delo in osebnost Nika Kača, letošnjega prejemnika priznanja za življenjsko delo na področju managementa, vam tokrat predstavljamo  nekoliko drugače. Skozi oči stanovskega kolege, Milana Matosa, ki je to ugledno priznanje prejel lani.

To bo predvsem pogovor in pogled s človeške plati. Ko enkrat izstopimo iz igre, lahko vidimo stvari z razdalje. Merila postanejo bolj človeška, manj so pomembne številke, bolj pa odnosi, usmeritve, poslanstva. Se strinjate s tem?

Res je. Časovni odmik je potreben, da človek z drugega zornega kota izmeri čas in razdaljo, kot je rekel Župančič. Verjetno se vsak, ki ima za sabo tako dolgoletno kariero, kot jo imam sam, čisto po računovodsko vpraša, kaj je ostalo za njim, in tako narediš inventuro. Ugotoviš, da so bolj od rezultatov in številk pomembni odnosi, ki ti jih je uspelo v tem obdobju ustvariti. In tu mislim tako na stranke in bančne komitente kot na zaposlene. Pogosto sem rad poudaril, da je človek vedno na prvem mestu. V storitveni dejavnosti pa sploh. Enostavno je kupiti stavbe, tehnologijo, a če ni v ozadju pravih ljudi, ki so ciljno usmerjeni, motivirani in vedo, kam smo vsi skupaj namenjeni, uspeha ne more biti.

Katero je bilo vaše življenjsko vodilo, vas kot managerja, kot direktorja, kot gospodarstvenika?

Vsak se mora najprej vprašati, kaj je njegovo poslanstvo. In kdor dela v finančni industriji in ne ve, da je zaupanje alfa in omega vsega, ve zelo malo o svojem poslu. Zaupanje je vse. Številke brez zaupanja ne pomenijo nič.

Niko Kač: »Bolj od rezultatov in številk so pomembni odnosi, ki ti jih je uspelo ustvariti.«

Foto: osebni arhiv

To lepo kažejo vaši rezultati. V rastoči konkurenci vam je uspelo povečevati delež na trgu ...

Ko je v začetku 90. let prišla konkurenca, smo ugotovili, da prehajamo iz valčka na polko in da ni možnosti obdržati 90-odstotni delež v regiji. Odgovor smo našli v tem, da se moramo sami premakniti iz regije. Kupili smo Noricum banko v Ljubljani, Hmezad banko, da smo zaščitili tržni delež v svoji regiji, v Savinjsko-Šaleški dolini smo to naredili s širitvijo svojih enot v sosednje regije, na korporativnem področju pa tako, da smo poslovali z vsemi podjetji v Sloveniji. S finančnimi tokovi smo sledili finančnim tokovom svojih komitentov. Poleg tega danes ni več podjetja, ki bi poslovalo samo z eno banko. Vsak dan si na cenovnem in hitrostnem preverjanju. Ne zmagajo najmočnejši, ampak najbolj prilagodljivi in hitri. Pri nas je bilo odločilno to, da smo bili zelo pomembno odločitev sposobni sprejeti v dveh ali treh dneh, v velikih bankah pa je trajalo tudi en mesec. Tako nismo izgubljali poslovnih priložnosti.

Se vam zdi, da se je zaupanje v gospodarstvo na splošno in med komitenti in bankami podrlo, spremenilo? Veliko razpravljamo o tem, kdo je kriv, kdo odgovoren za današnje stanje, kreditni krč?

Moram biti objektiven. Kriza vedno prinaša upad zaupanja in vrednot. To je normalno, v tem ne vidim nič posebnega. Poleg zaupanja pa je zame še nekaj zelo pomembno. »My word is my bond«, veljava besede. In tega je čedalje manj.

Ali lahko rečemo, da je iz majhnega nezaupanja zraslo veliko?

Tako je, ampak če velja premisa, da beseda nekaj šteje, so stvari dokaj enostavne. Pogodbe in vse drugo, kar sledi, so zelo pomembni, a če se ob tem ve, da bosta oba partnerja tudi držala besedo, je nekaj čisto drugega. Saj poznamo vis-major, spremenjene razmere, nenadno poslabšanje okoliščin, ko je težko držati obljubo, toda to je treba partnerjem povedati, priznati, da si v zagati. Dvigniti je treba telefon, pojasniti, vprašati za nasvet, prositi za sodelovanje in pomoč. Toda danes so ljudje raje tiho, prevećkrat skušajo zavesti partnerja, prikrivati ali ga celo izigrati. To je prešlo kar v splošno prakso.

Ali se je to morda zgodilo zato, ker tisti, ki so zlorabljali zakone, niso bili sankcionirani?

Nedelovanje pravne države je po mojem mnenju zagotovo eden od treh pomembnejših problemov tega družbenega reda. Če ni sankcij, prihaja do slabih praks, ki postanejo vodilo tudi drugim. Ko pa si lahko kdo vse privošči, se znajdemo na Divjem zahodu, kjer vlada argument moči namesto moči argumenta, kar je grozno. Zato sta, ponavljam, tako pomembna zaupanje in moč besede. Poleg tega sem človek kolektivnega vodenja. Zelo sem ponosen na kolektiv, ki je nastal ob meni, saj brez njega ne moreš nič narediti. V ljudi smo veliko vlagali, ne le v njihovo izobrazbo in razvoj različnih kompetenc, zelo veliko smo jih trenirali v metodah vodenja, medsebojnega sporazumevanja. Kajti če vodiš z metodo strahu, je to za kratek čas res učinkovito, na dolgi rok se pa ne obrestuje.

Niko Kač in Milan Matos v sproščenem pomenku: »Vodenje z metodo strahu je lahko kratkoročno učinkovito, na dolgi rok pa se ne obrestuje.«

Foto: Polona Pibernik

To je bilo tudi moje vodilo.

Toplo mi je pri srcu, ko bivši zaposleni stopijo k meni in mi dajo roko. Ne obrnejo se stran. Tega sem vesel.

V cem ste pri delu najbolj uživali?

Za managerje je zelo pomembno, da se znajo odločati, in će kdo te lastnosti nima, lahko hudo trpi. Jaz sem bil manager, ki je zelo veliko poslušal, ampak na koncu sem se tudi odločil. Stvari moraš biti sposoben pospravljati z dnevnega reda po metodi ABC, jih rešiti ali delegirati. Nikoli se ni obneslo, če si skušal reševati pet stvari hkrati, to je nikoli končano Sizifovo delo, vse je narejeno samo napol. V 35-letni karieri v banki in v 22 letih vodenja so bile seveda tudi okoliščine, ki so bile videti skoraj brezizhodne. Leta 1989, na primer, ko je razpadel jugoslovanski trg. Potem upad zaupanja varčevalcev, devizne vloge so bile zamrznjene, pred bankami so se vile vrste in takrat sem posivel v pol leta. Spal sem samo po dve uri na noč, in če ti kdo rece tisočkrat, da si nekaj ukradel, pa čeprav smo vse delali po direktivah vlade, na koncu še res začneš verjeti, da si kriv. To so hude stvari, ampak ko je država ustrezno ukrepala, smo tudi mi ponovno laže zadihali.

Banka je zelo hierarhična organizacija, saj gre tu vendarle za denar, odgovornost. Tak sistem mora delovati hierarhično, domnevam pa, da ste vodili tudi demokratično?

Banka je institucija posebnega družbenega pomena in mora biti hierarhična. Če se banko zapelje, pomeni to zlom gospodarstva, če je regionalno usmerjena, pa regionalne pretrese. Zato je bančništvo tudi zakonodajno strogo nadzorovano. Pa vendar: imeti 32 enot, toliko in toliko bančnih okenc in delavcev, pomeni tudi, da moraš delegirati in ljudem zaupati. Brez tega ne gre. Če zaposleni pri bančnem okencu ni zadovoljen, kritizira, kdo bo pa potem stal za banko? Zaposleni in bivši zaposleni so pomembni ambasadorji njenega imena in ugleda.

Banka Celje je spet naprodaj. Kakšnega lastnika ji želite?

Vprašanje je seveda, ali jim jo bo uspelo prodati. Velja pa, da mora lastnik strateško vedeti, kaj želi narediti; širiti trg, razširiti ponudbo in iz blagovne znamke in ljudi, ki to znajo, potegniti maksimalno korist. Taki dobri potencialni lastniki so lahko samo finančniki ali tuje banke, take, ki v Sloveniji nimajo lastnih enot, sicer pride do pripojitve in izginotja. Na koncu pa velja le eno: ni vsak domač lastnik dober in vsak tuj slab. Dober je samo tisti, ki vlaga v širitev mreže in razvoj banke.

Celjska banka je bila in je zelo vpeta v okolje, ljudje tam živijo, delajo, ampak s prihodom tujega lastnika bo verjetno tega konec?

Nedvomno bo bistveno manj razumevanja, kar je normalno, s tem se moramo sprijazniti, lastnik odloča, ampak razumen lastnik, ki dolgoročno razvija, bo imel posluh tudi za lokalno okolje, saj se dobro ime ne ustvari le z uspešnim poslovanjem, ampak če zna prisluhniti svojemu okolju.

Kako gledate na povezavo med bankami in gospodarstvom? Kdo je kura, kdo jajce? Imamo lahko dobre banke in slabo gospodarstvo ali obratno? Pogosto celo slišimo, da je problem za zastoj gospodarstva prav v bankah, ker so zavrle kreditiranje.

Mogoče se tako trdi, ker se ne razume vloge banke. Sem zelo kritičen do ljudi, ki so pametni za nazaj. Nismo mogli vedeti. Ko je vladala rast, so banke podprle marsikateri smel načrt in prav je tako. Optimizem, ki je vladal, je tudi banke, ki so bolj konservativne, potegnil za seboj. Seveda je prav, da se vlaga v konjunkturi, ampak pameten bankir bo del prihodka dobrih let dal v »shrambo«, torej v rezerve. Poleg tega moramo vedeti, da se je boniteta komitentov v preteklosti ocenjevala po zgodovini, preteklem poslovanju, današnje stanje pa s tem nima zveze. Bančnik mora znati ovrednotiti tržne priložnosti komitenta. Ali razpolaga s plačilno sposobnim povpraševanjem? S poudarkom na plačilni sposobnosti? Ravnanje bank v teh okoliščinah je zato popolnoma pravilno, saj so obenem odgovorne tudi za deponente. V današnjih razmerah se mora nekdo tretji potruditi, da kreditni krč premaga.

Kdo?

Država je to že počela. Spodbuditi je treba izvozno povpraševanje. Slovenska izvozna družba se lahko zunaj dokaj ugodno zadolži, obstajajo garancije za delno rizine posle ... Nabor ukrepov države v to smer je bil zagotovo pozitiven, a to so kratkotrajni ukrepi, potem se mora kolo začeti samo vrteti.

Vrniva se za konec k vam. S čim se ukvarjate zdaj, ko ste se iz aktivnega poslovnega vrveža umaknili?

Ko sem bil še aktiven, sem imel priložnost opazovati, da je prestop v tretje življenjsko obdobje lahko problematičen, če se nanj ne pripraviš. Veliko ljudi je mislilo, da bodo obdržali veliko stikov, da so ustvarili številna prijateljstva. Na koncu se zaveš, da si bogat, če imaš resničnih prijateljev za prste ene roke. Ne smeš mešati prijateljev s poslovnimi znanstvi, ki jih poganjajo poslovni interesi. Čuvajte prave prijatelje in družino, da imaš varen pristan, kamor se lahko vrneš. Če je zraven še kanček zdravja, je vse v najlepšem redu. Po drugi strani niti fizično niti umsko ne smeš zastati. Zdaj sem aktiven na univerzi za tretje življenjsko obdobje, sem svetnik v občini Polzela, kjer spoznavam lokalno problematiko, ki je zelo zanimiva. Od fizičnih aktivnosti pa kolesarim, smučam, igram golf, hodim v hribe, na potovanja. Skupaj z ženo pa se z veseljem ukvarjava s tremi vnuki.

Kaj bi svojemu nasledniku Dušanu Drofeniku priporočili?

Rasel je ob meni, zato vem, da zna delati in dobro pozna banko. Zaželel bi mu le veliko poslovne modrosti.

Kdo je Niko Kač?

Niko Kač je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju managementa. Vodenje tedaj še celjske podružnice Ljubljanske banke, ki se je kasneje preoblikovala v Banko Celje, je prevzel leta 1987. Kot predsednik uprave jo je vodil vse do upokojitve leta 2008. Rojen je na Polzeli, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo in kasneje gimnazijo v Celju. Sprva je želel študirati arhitekturo, vendar je zaradi štipendije zaokrožil svojo izobrazbo na gradbeni fakulteti, kjer je leta 1969 diplomiral. Službo je začel opravljati v Ljubljani in jo nadaljeval leta 1973 v celjski podružnici Ljubljanske banke. Kot šolan gradbenik je prevzel delo recenzorja investicijskih programov. Diplomi gradbenika je kmalu dodal ekonomsko in bil po desetih letih dela v banki povabljen v ožjo poslovodsko ekipo. Ko je leta 1987 prevzel vodenje celjske podružnice Ljubljanske banke, se je kmalu spopadel s krizo jugoslovanskega bančnega sistema, prvimi stečaji celjskih podjetij in nato z gospodarskim zlomom Jugoslavije. Med njegove najtežje poslovne in življenjske izkušnje spada razočaranje varčevalcev, ki zaradi ukrepov jugoslovanske zvezne blagajne niso mogli dvigniti svojih deviznih prihrankov. Preizkušnje so ga kalile in uspehi so se nadaljevali tudi
v procesu preoblikovanja celjske podružnice v samostojno Banko Celje ter nato dinamične rasti. Banka si je zastavila cilj podvojitve tržnega deleža (takrat je znašal 3,1 odstotka) in uvrstitve med prvih sedem v državi. Z dobrimi poslovnimi potezami je cilje dosegla in presegla: zavzeli so 6,6-odstotni delež na slovenskem bančnem trgu in se trdno zasidrali na petem mestu, banka pa se lahko pohvali tudi z zelo dobro mednarodno boniteto. Celjani so bili tudi med prvimi bančniki, ki so začeli združevalne procese.

V 90. letih so pripojili Banko Noricum iz Ljubljane in Hmezad banko. Za prispevek k razvoju je Banka Celje ob svoji 140-letnici prejela od občine priznanje zlati celjski grb. Prejel ga je tudi Niko Kač osebno, saj je ne samo kot bankir, ampak tudi kot član Kluba podjetnikov Zlatorog spodbujal podjetništvo. Opravljal je vrsto pomembnih družbenih funkcij, in sicer kot član Društva ekonomistov Celje, predsednik Aerokluba Celje in član upravnih odborih vec športnih klubov. V svoji plodni karieri je bil nadzornik v Združenju bank Slovenije, Cinkarni Celje, Termah Olimia, CMC Celju in Continental banki Novi Sad. Po upokojitvi se je Niko Kačč posvetil družini in trem vnučkom, še vedno pa najde prosti čas tudi za osebni razvoj in športne dejavnosti, kolesari, smuča, igra golf in hodi v hribe. Poleg tega se je odločil, da svoje bogato znanje in izkušnje še naprej vlaga v svoje okolje, saj je sprejel položaj svetnika v občini Polzela.

Milan Matos, Polona Pibernik

Intervju je bil objavljen v MQ reviji št. 17, marca 2011