Brez zaupanja v management ne bo preobrazbe

Raziskava Zaupanje v slovenski management je pokazala, da v Sloveniji zaupamo znanim managerjem, manj pa managementu na splošno.

Zaupanje je pomembna družbena dobrina. Brez medosebnega zaupanja v svoje bližnje smo ljudje nesrečni in lahko zbolimo. Brez abstraktnega zaupanja v neznance se tržno gospodarstvo ne more razvijati: če ljudem v banki ne zaupam, ker jih osebno ne poznam, potem sodobno bančništvo ni mogoče. Če ne zaupam neznancem, da mi bodo plačevali račune, potem bom prodajal znancem na kredit, drugim pa le za gotovino, in ostali bomo na ravni primitivne trgovine.

Raziskava, ki smo jo opravili v Pristopu in Valiconu v sodelovanju z Združenjem Manager, je pokazala, da smo v Sloveniji na nizki ravni abstraktnega zaupanja v neznance in da zaupamo le znanim managerjem. To se na prvi pogled zdi dobro, pa ni.

Najmanj zaupamo politikom

Sodobne družbe temeljijo na visoki stopnji abstraktnega zaupanja med neznanci, ki med seboj sodelujejo na daljavo in mnogi se ne le nikoli ne spoznajo, temveč eni za druge sploh ne vedo. V okviru omenjene raziskave smo ljudi vprašali, katerim družbenim institucijam zaupajo. Izkazalo se je, da Slovenci najmanj zaupamo politikom in managementu na splošno. Sindikatom ne zaupamo. Zaupanje je večje v novinarje in največje v konkretna vodstva organizacij. Pri konkretnih, osebno poznanih vodstvih na zaupanje najbolj značilno vpliva dejavnost podjetja. Zaposleni v javnem sektorju imajo popolnoma drugačen vzorec zaupanja v svoje vodilne kot drugi. Enostavno so nekje v zlati sredini, niso ne preveč navdušeni in ne preveč nezadovoljni. Pri drugih je drugače. Na pozitivni strani so podjetja s 30 do 250 zaposlenimi v storitvenem sektorju. V teh so ljudje najbolj zadovoljni z vodilnimi. Na negativni strani so podjetja iz realnega sektorja, srednja in velika proizvodna podjetja pa tudi najmanjša še zajeta podjetja, tista s 30 do 50 zaposlenimi.

A zaustavimo se pri razliki med nezaupanjem v družbeno institucijo managementa in zaupanjem v konkretne in poznane managerje v organizacijah, v katerih smo zaposleni.

Po eni možni razlagi so kriva novinarska poročila o dveh velikih tajkunih, Igorju Bavčarju in Bošku Šrotu, da ljudje ne zaupajo managerjem. Ti naj bi bili zaradi dveh črnih ovc videni kot požrešni in skrbeči le za svojo korist. Nezakonito naj bi si prilaščali tuje premoženje in hitro bogateli predvsem zaradi svojih dobrih povezav s politiko in veliko brezobzirnosti ter predrznosti. Po ljudskem mnenju naj ne bi bila najbolj razvita ekscesa, temveč simptoma brezzakonja, ki nas postavlja na divji vzhod. Ampak za takšno podobo so krivi mediji. Večina managerjev, ki jih ljudje osebno poznajo in s katerimi imajo konkretne izkušnje v organizacijah, v katerih so zaposleni, pa so dobri in vredni zaupanja. Od tod tudi razlika med majhnim zaupanjem v management na splošno in znane managerje v podjetjih, v katerih so respondenti zaposleni.

Kaj pa, če novinarji niso nič krivi?

Možna pa je tudi drugačna razlaga. Razlika med velikim nezaupanjem v management nasploh in zaupanjem v osebno poznane managerje je le razlika med majhnim abstraktnim in velikim osebnim zaupanjem, po čemer smo torej še predmoderna družba. Kaj pa, če novinarji niso nič krivi in Slovenci zaupamo znancem in ne zaupamo neznancem? Tudi majhno zaupanje v politike ni tako samoumevno, kot ga komentatorji pri nas pogosto odpravljajo in kot ga opisuje slovenski pregovor o tem, da je politika k… Brez zaupanja v politično ureditev in njene nosilce ni trdne demokracije. V državah na severozahodu Evrope, ki si jih pri nas pogosto dajemo za zgled, ljudje bistveno bolj zaupajo politikom kot mi. Podobno je z zaupanjem v managerje. Resne gospodarske preobrazbe Slovenije si brez zaupanja v management sploh ni mogoče zamisliti, zato velika razlika med nezaupanjem v management na splošno in zaupanjem v poznane managerje ni nujno dobra, najverjetneje je zelo slaba. Zato se managerji ne bi smeli zadovoljiti z zaupanjem v poznane managerje; management bo pri nas resen poklic šele takrat, ko mu bodo ljudje zaupali kot družbeni instituciji.

Dr. Dejan Verčič je ustanovitelj družbe Pristop in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 13, decembra 2009.