Bolj zeleni pašniki

Dodana vrednost oz. produktivnost je kazalnik, ki najbolje odraža, ali imamo samo srečo, ker znamo trdo delati, ali pa imamo tudi pamet in strategijo.

Ko je leta 2014 Aleksander Zalaznik prevzel vodenje Združenja Manager, je donos na kapital v slovenskih gospodarskih družbah znašal 2,4 %. Ta podatek je šokiral managersko srenjo, saj je razkril, kako katastrofalno je stanje. Glavna beseda tistega časa je bila izguba. Izguba poslov, izguba delovnih mest, bilančna izguba, izguba lastništva … in najslabša med vsemi – izguba vere vase. Tipičen slovenski politik se ponaša s tem, da se ne ozira na gospodarstvo in ekonomijo, zato je bila v teh razmerah popolnoma izgubljena tudi politika. Slovenija se je znašla v črni luknji brez kompasa.

Predsednik Združenja Manager je v središče razmišljanja postavil dobiček, rekoč, da je treba dobiček, ki ima v Sloveniji negativen prizvok (kot če bi se športnikom upirale medalje), demistificirati in spraviti na piedestal. Podjetja morajo biti dobičkonosna, sicer nimajo prihodnosti. Če prihodnosti nimajo podjetja, je nimajo niti ljudje, ki brez služb ne morejo poskrbeti zase in za svoje družine, in prihodnosti nima niti narod, kaj šele država, če nima materialne podstati, ki jo zagotavlja delujoče gospodarstvo. To logiko vzroka in posledice Slovenci, ki vrednotimo socialne pravice bistveno višje od odgovornosti in dolžnosti, težko sprejemamo. In vendar ji ni mogoče pobegniti. Zakoni narave veljajo tudi, če vanje ne verjameš.

2018: s soncem obsijana Slovenija

Navkljub vsemu je slovensko gospodarstvo izplavalo iz krize in začelo nizati uspeh za uspehom. Leto 2018 je bilo rekordno. Presegli smo 100 milijard prihodkov in 4,2 milijardi evrov dobička. Imeli smo najvišjo stopnjo zaposlenosti in izplačali preko 13,6 milijarde evrov za plače. Zadolženost gospodarstva je rekordno nizka pri razmerju 2,3-kratnik neto dolga na EBITDA, prihranki podjetij in prebivalcev rekordno visoki. Prilivi v proračun so v zadnjih 12-ih mesecih, do marca 2019, presegli 10,2 milijarde evrov, vse štiri državne blagajne pa so skupaj realizirale 19 milijard evrov prihodkov. Slovenija je obsijana s soncem. Smo končno našli kompas ali smo le imeli srečo?

Dolga pot do 60.000

Predsednik GZS in Manager leta 2018 Boštjan Gorjup je konec leta 2017 sprožil vizijo 50 mrd evrov izvoza, 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, 2.000 evrov bruto plače do leta 2025. Dodana vrednost oz. produktivnost je kazalnik, ki najbolje odraža, ali imamo samo srečo, ker znamo trdo delati, ali pa imamo tudi pamet in strategijo. Ta je od leta 2016 porasla z 42.100 na lanskih 44.400 evrov. Toda do 60.000 evrov je še dolga pot. Lani je produktivnost zrasla samo za 2,9 %, plače pa že drugo leto več. Torej rastemo predvsem s količinskim obsegom posla, kar prilagajamo z večjim številom zaposlenih. Zato nam primanjkuje usposobljenih ljudi. Investicij v raziskave in razvoj, katerih posledica so donosnejši izdelki in storitve, ter naložb v novo, produktivnejšo opremo je preprosto premalo. V letu 2017 (zadnji dosegljivi podatki) je delež izdatkov v raziskave in razvoj zasebnega sektorja še peto zaporedno leto upadel, in sicer na 1,4 % BDP (600 milijonov evrov). V vsesplošnem navdušenju nad doseženimi rezultati slovenskega gospodarstva, ki si zaslužijo vse spoštovanje, je treba prepoznati tudi kapljice pelina.

Kako dvigniti konkurenčnost?

Kako dvigniti konkurenčnost, da bomo v naslednjih letih zmanjšali 20-odstotni zaostanek v produktivnosti za povprečjem držav OECD in dosegli povprečno razvitost EU? Nekaj idej:

• S tehničnim napredkom: industrija je ključna dejavnost v nacionalnem gospodarstvu, ki vpliva na produktivnost. Produktivnost je odvisna predvsem od vrste industrije. Visoko-tehnološka proizvodnja pomeni višjo produktivnost. Tako je predvsem tehnični napredek ključen za dvig produktivnosti dela.

• S pospešenim razvojem: povečanje investicij v RR je ključen element dviga produktivnosti. 60.000 EUR dodane vrednosti je dosegljivih le, če se izdatki za RR v zasebnem sektorju povečajo s 600 mio EUR na 1,1 mrd EUR do 2025 (2,4 % BDP) in oplemenitijo v uspešnih inovacijah.

• S širše osnovanim izvozom: neizkoriščena priložnost je večji prodor na trge izven EU ter v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo, kjer kombinacija dobre storitve in močne blagovne znamke skupaj s proizvodom omogoča doseganje višjih marž.

Slovenija je lahkodežela blaginje. Pogoj je, da znajo ljudje v njej razmišljati in delovati tako, da blaginjo negujejo na dolgi rok.

• S pametnejšo plačno politiko: V Sloveniji so nujni ukrepi, usmerjeni v povečanje plač vseh zaposlenim, ne pa povečevanje uravnilovke. Dvigniti je treba produktivnost dela, plače na višjih nivojih ter bistveno več sredstev nameniti za variabilno nagrajevanje (trenutno le okoli 3 % mase plač), posledično pa se bo število prejemnikov nizkih plač znižalo.

• S podaljšanim kadrovskim bazenom: na delovna mesta moramo čim prej pritegniti mlade in zadržati starejše zaposlene, ki izkazujejo željo po delu. V ta namen je potrebno povečati sredstva za njihovo nadaljnjo poklicno izobraževanje in usposabljanje, kot tudi izboljšati ergonomijo delovnih mest in oblikovati nova, prilagojena mesta za starejše zaposlene. Ker se kot družba hitro staramo, se stara tudi slovenski zaposleni, zato bosta avtomatizacija in robotizacija prispevali ne samo k dvigu produktivnosti, temveč tudi k dvigu zadovoljstva na delovnem mestu, ki bo manj obremenjujoče. Država mora prisluhniti potrebam industrije, da spodbudi daljšo delovno aktivnost zaposlenih, vlaganja v njihovo zdravje in dobro počutje na delovnem mestu, ter razbremeniti obdavčitev njihovih plač, ki so še vedno pretežno bolj obdavčene kot v primerljivih državah.

• S kakovostnejšo podporo države: olajšavi za raziskave in razvoj ter za investicije sta spodbudna elementa, ki ju nudi slovensko poslovno okolje. Nista pa dovolj. Pomembno je izvesti načrtovano razbremenitev dela, ki bo povečala neto plače slovenskih delavcev. Dvig stopnje davka na dohodek pravnih oseb pa je slaba ideja, saj smo bili povišanja le-te že deležni. Pogosto spreminjanje te stopnje vnaša negotovost v poslovne načrte podjetij, sploh tista, ki imajo proizvodne lokacije tudi v drugih državah. Manj investicij v Sloveniji pomeni tudi manjšo gospodarsko rast. Gospodarstvo potrebuje tudi hitrejše postopke pri umeščanju objektov v prostor ter tudi ohranitev konkurenčnih cen električne energije in preudarno strategijo energetskega prehoda v trajnostno družbo. Negovanje blaginje na dolgi rok Slovenija je lahko dežela blaginje. Pogoj je, da znajo ljudje v njej razmišljati in delovati tako, da blaginjo negujejo na dolgi rok. Gospodarstveniki smo v zadnjem desetletju in pol pokazali oba obraza – da nas pohlep in samozaverovanost lahko zaslepita, zato je treba v korporativno upravljanje vgraditi močne etične temelje, in da se znamo izkopati iz najglobljega brezna in biti med najpresenetljivejšimi evropskimi gospodarstvi. Kam bi šele prišli, če bi bili Slovenci in Slovenke gospodarstvu in gospodarstvenikom naklonjeni!

Negovanje blaginje na dolgi rok

Slovenija je lahko dežela blaginje. Pogoj je, da znajo ljudje v njej razmišljati in delovati tako, da blaginjo negujejo na dolgi rok. Gospodarstveniki smo v zadnjem desetletju in pol pokazali oba obraza – da nas pohlep in samozaverovanost lahko zaslepita, zato je treba v korporativno upravljanje vgraditi močne etične temelje, in da se znamo izkopati iz najglobljega brezna in biti med najpresenetljivejšimi evropskimi gospodarstvi. Kam bi šele prišli, če bi bili Slovenci in Slovenke gospodarstvu in gospodarstvenikom naklonjeni!

Sonja Šmuc je dolgoletna izvršna direktorica Združenja Manager Članek je bil objavljen v Zborniku ob 30. letnici Združenja Manager, maj 2019.

Preberite tudi