Bližnja srečanja medkulturne vrste

Če kulturne razlike sprejmemo in razumemo ali pa jih vsaj skušamo tolerirati, lahko precej bolje delujemo v mednarodnem poslovnem okolju.

V znanstvenofantastičnem filmu Bližnja srečanja tretje vrste so imeli Nezemljani, ki so izstopili skozi vrata vesoljskega plovila, precej zadreg pri sporazumevanju s prebivalci na Zemlji. Kar nekaj časa je trajalo, da sta tuji vrsti vzpostavili skupen jezik in si začeli izmenjevati informacije. Podobnemu srečanju dveh svetov – poslovnega in humanističnega – smo bili priča ob koncu januarja, ko so se v prostorih Mednarodnega centra za promocijo podjetij (ICPE) soočili predstavniki podjetij in antropologi na simpoziju Posel brez meja: Vloga antropologije v medkulturnem poslovanju, ki so ga priredili ljubljanska Filozofska fakulteta, ICPE in Združenje Manager.

Led med »kravatarji« in »joparji«, kot bi lahko na prvi pogled – in seveda precej pavšalno – kategorizirali poslovneže in humaniste, je z uvodnim predavanjem prebil profesor Rajko Muršic z ljubljanske Filozofske fakultete, osrednji slovenski kulturni teoretik. Spregovoril je o tem, kaj izraz kultura pravzaprav pomeni in kako ga uporabljajo znanstveniki ter katere interpretacije termina se pojavljajo v vsakdanji rabi. Kot je pojasnil, je bila beseda kultura v zadnjih sto letih tako pogosto uporabljena (in tudi zlorabljena), da je postala bolj ali manj izrabljena. Interpretacij in definicij izraza je namreč več kot 160, zato zdaj ni nikomur več jasno, kaj kultura pravzaprav označuje. Nekateri sodobni antropologi zaradi tega menijo, da bi morali termin temeljito prevrednotiti ali ga celo v celoti zavreči in poiskati novega, boljšega. »Skratka, s kulturo je hudič,« je pribil Muršic.

Izvedenec za organizacijske kulture Allen Weeks je pojasnil, da so kulturni problemi kot plevel: če jih zgodaj ne iztrebimo, nam zrastejo čez glavo. Foto: Klara Debeljak

Kako krave vplivajo na proizvodnjo jadrnic

Za Muršicem je prizorišče zasedel podjetnik Allen Weeks, ki zadnje desetletje živi in dela v Sloveniji. V podjetjih kot so Seaway ali Instrumentation Technologies je kot izvedenec za organizacijske kulture in manager na lastni koži spoznaval, kakšni smo Slovenci in kako se razlikujemo od Američanov. Ko je na primer zacel delati v begunjskem podjetju Seaway, mu precej casa ni bilo jasno, zakaj delavci nočejo, kadar je nujno, nekoliko podaljšati delovnega časa, pa čeprav bi bili za to nagrajeni. Naposled je ugotovil, da so krive – krave! Mnogi so namreč po delu pohiteli domov, ker jih je v hlevu čakala živina, ki je ni zanimalo, kakšne so trenutne razmere na trgu z jadrnicami.

Naložba v etnografsko raziskavo, ki zopazovanjem in udeležbo raziskuje lokalne navade prepreči mnoge napake.

Weeks je v svojem predavanju metaforično pojasnil še, da ga upravljanje kulturnih razlik v podjetjih spominja na obdelovanje vrta. Vsakdanji kulturni problemi, s katerimi se spoprijemamo, so po njegovem mnenju kot plevel, ki se hitro razraste, če vrta ne negujemo. Nekaj podobnega se pripeti v poslovnem okolju. Majhne probleme je treba »opleti« sproti, namesto da pustimo, da zrastejo v velike, težko rešljive zagate.

Stereotipi so lahko tudi v pomoč

Prireditev je sklenila okrogla miza z naslovom Pogled čez planke. Matej Potokar, direktor poslovnih rešitev v Microsoftu za Srednjo in Vzhodno Evropo, je pojasnil, da se je v  večkulturnem okolju treba prilagoditi različnim delovnim navadam in se privaditi tudi na to, da sodelavec iz Grčije vedno prispe četrt ure prepozno na poslovni sestanek. Če takšne kulturne razlike sprejmemo in razumemo – ali pa jih vsaj skušamo tolerirati –, lahko precej bolje delujemo v mednarodnem poslovnem okolju.

Antropološko znanje je uporabno v poslovnem svetu, a potrebuje prepričljivejšo »embalažo«, je bil eden od sklepov okrogle mize, na kateri so sodelovali (od leve): Alenka Bezjak (Ergo inštitut), Dušan Lemut (Le-Tehnika), Dan Podjed (Filozofska fakulteta), Matevž Marc (Riko) in Matej Potokar (Microsoft). Foto: Klara Debeljak

Matevž Marc iz podjetja Riko je kot zanimivost izpostavil, da stereotipi o pripadnikih posameznih kultur, s katerimi poslujejo v Riku, ponavadi kar držijo in so tako tudi v pomocč oblikovalcem in izdelovalcem hiš. Stereotipne podobe, ki jih imamo v glavah, so lahko koristne in niso le ovira pri medkulturnem poslovanju. Poslovna antropologinja in direktorica Ergo inštituta Alenka Bezjak je pripomnila, da lahko antropologi kot poznavalci kultur tudi sodelujejo pri nastajanju izdelkov in jih tako naredijo do uporabnikov prijaznejše ter da je naložba v etnografsko raziskavo lahko zelo majhna v primerjavi s stroški, ki nastanejo, ko trgu ponudimo neustrezno storitev ali izdelek, kar se pri neupoštevanju »kulturnega faktorja« prepogosto dogaja.

Kitajska bo osvajala Evropo

Na pomen razumevanja medkulturnih razlik je opozoril tudi lastnik kranjskega podjetja Le-Tehnika Drago Lemut, ki je pred desetletjem na Kitajskem ustanovil prvo podjetje v stoodstotni slovenski lasti Sinoslo Technology. Poznavanje poslovnih navad na kitajskem trgu je bilo, kot je povedal, bistveno za uspešen zagon in razvoj podjetja in opozoril, da se bomo morali Evropejci – hoceš, noceš – privaditi na kulturne posebnosti kitajskega poslovnega sveta, saj se je gospodarska ekspanzija te ogromne države, ki bo v nekaj desetletjih verjetno postala najpomembnejši svetovni trg, šele začela. Medkulturne posrednike in prevajalce bomo tako potrebovali tudi ob stikih s Kitajci, ki bodo ustanavljali podjetja pri nas in vse pogosteje sodelovali s slovenskimi managerji. Razprava o potencialih sodelovanja humanistike in poslovnega sveta se je nadaljevala tudi po okrogli mizi, ko so se poslovneži in antropologi družili še v bolj neformalnem vzdušju – ob hrani in pijači. Po kozarcu ali dveh so se meje med humanistiko in poslovnim svetom še bolj zabrisale, obe »tuji vrsti« pa sta dokončno potrdili, da sta vzpostavili skupno komuniciranje.

Kaj se lahko antropolog nauči od poslovneža?

Ameriški antropologi že nekaj desetletij uspešno sodelujejo s poslovnim svetom. V novonastali poddisciplini – t. i. poslovni antropologiji – deluje v ZDA že vec kot 2200 raziskovalcev, ki se ukvarjajo s prenosom humanističnega znanja v gospodarstvo ter delajo v podjetjih, kot so Microsoft, General Motors in Nynex. Slovenija in pravzaprav kar vsa Evropa tu stopicata daleč zadaj, saj je na stari celini poslovna antropologija šele v povojih, antropologov, ki bi delali v podjetjih, pa naštejemo komaj pešcico. Kot smo izvedeli na okrogli mizi, ki je potekala na simpoziju Posel brez meja, je eden od razlogov, da se slovenski antropologi ne vedejo dovolj tržno ter svojega znanja ne ponudijo podjetjem prepričljivo. Antropologi se od poslovnežev lahko zato naučijo predvsem to, da je o kulturah in medkulturnem sodelovanju treba spregovoriti preprosto, razumljivo in učinkovito ter vzpostaviti besedišče, ki bo razumljivo širši javnosti, tudi gospodarstvu.

Kaj lahko izve poslovnež od antropologa?

Antropologija je veda, ki proučuje, kako delujejo in razmišljajo ljudje v različnih kulturah. Njena glavna značilnost in tudi prednost pred sorodnimi humanističnimi vedami je raziskovalna metoda, ki ji pravijo etnografija. Antropologi skušajo namreč predstavnike neznane kulture razumeti tako, da postanejo sestavni del skupine, ki jo proučujejo. Med ljudmi živijo, se od njih učijo in se prilagajajo njihovim kulturnim posebnostim. Ta raziskovalna metoda je izjemno uporabna v poslovnem svetu, saj lahko iz prve roke izvemo, kaj uporabniki mislijo o storitvah ali proizvodih našega podjetja. Namesto da bi izvedli obširno telefonsko raziskavo o zadovoljstvu potrošnikov, lahko pošljemo na teren etnografa, ki izve, kaj ljudje mislijo o izdelku, in tudi sam v sodelovanju z drugimi izkusi, kako se ga lahko uporablja. Antropologija lahko poslovnemu svetu ponudi tudi bogato znanje o medkulturnih stikih, in sicer ne le med kulturami različnih držav, temveč tudi med organizacijskimi kulturami podjetij, med katerimi obstajajo precejšnje razlike. Za razumevanje različnosti v podjetjih in po svetu je antropološko znanje torej nujno, če želimo
uspešno poslovati v večkulturnem okolju.

Dr. Dan Podjed je asistent na ljubljanski Filozofski fakulteti in strokovni direktor Ergo inštituta. Člank je bil objavljen v MQ reviji št. 17, marca 2011