Arbitraža je managerska odločitev

Povprečen čas reševanja z arbitražo je od šest do dvanajst mesecev za najzahtevnejše spore, kar je v trenutnih razmerah za gospodarsko sodstvo (za zdaj še) »znanstvena fantastika«.

Arbitražno reševanje sporov upošteva vse bistvene zakonitosti posla, predvsem potrebo po hitrosti, učinkovitosti, prilagodljivosti in zaupnosti. Zato se sprejemanje arbitraže kot poslovni model reševanja sporov v zadnjem času med slovenskimi managerji vse bolj uveljavlja. Glavni interes poslovnih subjektov je korektna uresničitev dogovorjenih poslov in preprečevanje nastanka sporov. Vendar so, objektivno gledano, zadnji stalna popotnica poslovanja. Zato pri izbiri ustreznega mehanizma reševanja poslovnih sporov ne gre le za »tehnično vprašanje «, temveč predvsem za vprašanje, ali ima poslovni subjekt (jasno) strategijo reševanja. Od hitre in učinkovite razrešitve spora je lahko odvisno nadaljnje sodelovanje med poslovnimi partnerji ali celo obstoj določenega poslovnega subjekta. Temeljno vprašanje je torej: ali imamo v svojem podjetju jasno določeno strategijo reševanja poslovnih sporov? Praksa kaže, da je prav dobro dodelan in učinkovit mehanizem za reševanje sporov eden od porokov, da nobena od strank ne bo poskusila kršiti pogodbe ali izkoriščati svojega poslovnega položaja v primeru spora. Tak mehanizem ima močan preventiven učinek pri preprečevanju sporov in krepitvi varnosti ter stabilnosti poslovnih razmerij. To pa za podjetja lahko pomeni precejšnje prihranke. Na dlani je torej, da je kakovostno upravljanje sporov eden od elementov poslovne uspešnosti podjetja in del njegove dolgoročne poslovne strategije.

(Pre)pogosta zabloda v praksi je, da razpravljanje o reševanju morebitnih sporov takrat, ko sesklepa posel, po nepotrebnem vliva nezaupanje v dober odnos med strankama. Foto: Dreamstime

Arbitraža kot del strategije reševanja poslovnih sporov

Podjetja se čedalje bolj zavedajo pomena hitrega in učinkovitega reševanja sporov. Državna sodišča v tem trenutku ne izpolnjujejo pričakovanj gospodarstva glede hitrosti, učinkovitosti in prilagodljivosti pri tem. Prej nasprotno. Z vidika managmenta so več let trajajoči sodni postopki pogosto sinonim za dolgotrajno izčrpavanje podjetij. Poslovna skupnost se zato čedalje pogosteje odloča za učinkovitejšo alternativo – arbitražo. Arbitraža je postopek reševanja sporov pred arbitrom posameznikom ali arbitražnim senatom, ki ga stranke same izberejo in pooblastijo, da dokončno odloči o spornem razmerju z arbitražno odločbo. V prvi vrsti upošteva potrebe in pričakovanja poslovnih subjektov.

Pri reševanju sporov se pričakovanja poslovnih subjektov precej prekrivajo z njihovimi pričakovanji v poslu: čim večja učinkovitost ob čim nižjih stroških. V nasprotju s sodnim reševanjem o arbitraži govorimo kot o poslovnem modelu reševanja sporov, o odločitvi za vključitev arbitraže v strategijo reševanja sporov podjetja pa kot o poslovni (managerski) odločitvi. Poslovne odločitve sprejemajo direktorji družb, uprave in druge poslovodne osebe, pri tem pa jim praviloma svetujejo pravniki v gospodarstvu in odvetniki ali prvi v sodelovanju z drugimi. Zato je zelo pomembno, da so nosilci poslovnih odločitev seznanjeni z vsemi prednostmi in koristmi, ki jih prinaša vključitev arbitraže.

Arbitraža izključi pristojnost sodišč

Že dogovor o arbitraži oziroma vključitev arbitražne klavzule v pogodbo je posledica neodvisne odločitve strank, da svoj spor zaupajo v reševanje arbitraži in tako pri tem izključijo pristojnost državnih sodišč. Podjetja se v praksi odločajo za arbitražo na podlagi različnih dejavnikov in pričakovanj, pri čemer je njihova odločitev precej pogojena predvsem s poslovnimi motivi. Kot vsaka poslovna odločitev tudi ta namreč temelji na analizi različnih dejavnikov: ekonomskih (koliko me bo stala arbitraža, v kolikšnem času bo rešen spor), psiholoških/taktičnih (ali bom v morebitnem sporu napadal, ali pa se bom zgolj branil) in pravnih (kje bo sedež arbitraže, katero pravo se bo uporabilo) ipd.

V javnosti je pogosto precej posplošeno mnenje, da je arbitraža dražja od sodišča. Vendar pa je treba poudariti, da to (vsaj v Sloveniji) pogosto ne drži.

V javnosti je pogosto precej posplošeno mnenje, da je arbitraža dražja od sodišča. Vendar pa je treba poudariti, da to (vsaj v Sloveniji) pogosto ne drži, vsaj ne za gospodarske spore v vrednosti nad 100.000 evrov. Stroški arbitraže v Sloveniji so namreč pri »običajnih« spornih vrednostih povsem primerljivi s stroški sodnega reševanja, pri večjih zneskih pa je lahko arbitraža tudi bistveno cenejša. Tako denimo stroški za spor v vrednosti 100.000 evrov po tarifi Stalne arbitraže pri GZS (arbiter posameznik, domači spor) znašajo približno  3700 evrov, stroški državnega sodišča (sodne takse do pravnomočnosti) za isti spor pa približno 3500 evrov. Vidimo torej, da je arbitraža tako rekoč že stroškovno izenačena z državnim sodiščem. Mit o dragih arbitražnih postopkih pa dokončno pade s primerjavo pri sporih večje vrednosti. Tako denimo stroški za spor v vrednosti 1.000.000 evrov po tarifi Stalne arbitraže pri GZS (arbiter posameznik, domači spor) znašajo približno 9300 evrov, stroški državnega sodišča (sodne takse do pravnomočnosti) pa okoli 17.800 evrov. Pri sporu za 10.000.000 evrov so stroški arbitraže (arbitražni
senat, domači spor) približno 30.000 evrov, stroški državnega sodišča pa okoli 120.000 evrov, kar pomeni, da je sodišče lahko tudi do štirikrat dražje (izračun stroškov arbitraže je mogoč na spletni strani www.sloarbitration.eu).

Koncept arbitraže kot »zasebnega« načina reševanja sporov namreč temelji na možnosti strank, da sporazumno oblikujeta postopek.

Poleg stroškov postopka je treba upoštevati tudi časovno dimenzijo reševanja, ki jo lahko stranki precej nadzorujeta. V poslu je prav čas reševanja za stranke pogosto najpomembnejši dejavnik. Pri arbitraži je ta povprečno od šest do dvanajst mesecev za najzahtevnejše spore, kar je v trenutnih razmerah za gospodarsko sodstvo (za zdaj še) »znanstvena fantastika«. Celoten koncept arbitraže kot »zasebnega« načina reševanja sporov namreč temelji na možnosti strank, da sporazumno oblikujeta postopek in tako vnaprej odpravita številne negotovosti in tveganja, ki sicer spremljajo reševanje sporov pred državnimi sodišči. Stranki lahko npr. določita časovni okvir in potek postopka, omejita število vlog, obravnav in podobno. Z ekonomskega vidika to pomeni, da arbitraža omogoča učinkovito obvladovanje časa in stroškov postopka (time & cost management), dveh bistvenih elementov spora. Možnost strank, da same oblikujejo arbitražni postopek »po meri«, je tako ena odločilnih prednosti pred državnimi sodišči. Dobra stran je tudi svoboda strank pri izbiri arbitrov, ki jim zaupajo reševanje. Izberejo lahko vrhunske strokovnjake za točno določeno področje (npr. za dolgoročne pogodbe o sodelovanju, skupna vlaganja, kompleksne tipe gospodarskih pogodb, intelektualno lastnino, IKT, finančne posle).

Kako se dogovoriti za arbitražo

Vprašanju reševanja sporov je treba posvetiti dovolj pozornosti že med sklepanjem poslov. Ko enkrat nastane, se je namreč bistveno težje sporazumeti o načinu razrešitve, saj so takrat stranke navadno že obremenjene s sporom in je pripravljenost za sporazumno sklepanje kompromisov bistveno manjša. Stranki se morata za pristojnost arbitraže dogovoriti s pisnim arbitražnim sporazumom, s katerim odločitev o sporu zaupata arbitrom in tako izključita pristojnost sodišča. Arbitražni sporazum se lahko sklene: glede morebitnih bodočih sporov v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali glede že obstoječega spora s sklenitvijo posebnega arbitražnega sporazuma.

Priporočljivo je, da stranke, ki se želijo dogovoriti za pristojnost arbitraže, že v svoje pogodbe vključijo arbitražno klavzulo, najlaže z uporabo tipizirane arbitražne klavzule izbrane arbitražne institucije.

Namesto sklepa: managerji in pravniki so lahko učinkovit tim

(Pre)pogosta zabloda v praksi je, da razpravljanje o reševanju morebitnih sporov takrat, ko se sklepa posel, po nepotrebnem vliva nezaupanje v dober odnos med strankama oziroma kvari dobro poslovno vzdušje. Čeprav je pogosto (včasih bolj v šali, včasih pa tudi zares) mogoče slišati, da pravniki začnejo brati pogodbo od zadaj, kjer so praviloma navedene pravne določbe, managerji pa od spredaj, kjer so običajno predstavljene komercialne vsebine, se ravno pri vprašanju reševanja poslovnih sporov pokaže, kako pomembno je, da managerji in pravniki učinkovito sodelujejo. Odločitev za arbitražo je namreč vodena predvsem z ekonomsko in ne toliko s pravno logiko.

Marko Djinović je generalni sekretar Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije in direktor Pravne službe GZS. Je stalni strokovni sodelavec nacionalnega komiteja Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu (ICC). Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 23, decembra 2012

Preberite tudi