Ali je kaj trden most?

Verjetno se spomnite igre iz otroštva, kjer smo na lastni koži čutili učinke ekipnega sodelovanja, moči najšibkejšega člena in njegovega ‘strateškega pozicioniranja’. Podobno lahko opišemo razvojno moč regij, univerz, podjetij, zaposlenih in prebivalcev – vsak od njih je člen v verigi in le od njihove medsebojne povezanosti ter sodelovanja je odvisno, kako uspešna bo regija. In kako jih sestaviti, da bo zares uspešna?

Že od 80. let prejšnjega stoletja vrsta raziskav o medsebojnem vplivu izobraževalnih institucij na stopnjo razvitosti regij kaže, da je a) proces regionalnega razvoja dolgoročen, b) mora pobudnik in nosilec regionalnega razvoja izhajati iz notranjih sil regije, ter c) da je vloga univerz in izobraževalnih institucij v najboljšem primeru podporna in nikoli nosilna. Večina raziskav je pokazala, da imajo uspešne regije boljše priložnosti za rast kot revne. Posledično so učinki milijard, investiranih v revne regije po vsem svetu, omejeni, opozarja dr. Herman van den Bosch, profesor izobraževalnega  managementa na nizozemski Open Universiteit.

Od Eindhovna do Brainporta

Lastnost uspešnih regij je sodelovanje med javnimi institucijami, podjetji, neprofitnimi in izobraževalnimi organizacijami ter posamezniki, temelječe na določeni stopnji zaupanja. Takšna je regija Emilia Romagna na severovzhodu Italije, ki ima že stoletja dolgo zgodovino podjetništva, solidarnosti, sodelovanja med posameznimi podjetji in univerzami ter podpiranja družinskih vezi. Ta dolgoročni proces kulminira v kapitalu, ki ga običajno imenujemo ‘družbeni’ (social) ali ‘odnosni’ (relational) – v vrsti odnosov (trg, moč, sodelovanje) med podjetji, institucijami in ljudmi, ki jih poganja močan občutek pripadnosti in sposobnost sodelovanja. Primer dobro unovčenega družbenega kapitala je nizozemski Eindhoven, nekoč pod okriljem podjetja Phillips electronics. Njegov propad je v mestu zapustil tehnično dobro izobraženo in do določene meje podjetno prebivalstvo. Rezultat tega je bil preporod mesta in regije, ki sedaj ponosno nosi ime Brainport – evropska regija z vodilno vrhunsko inovativno tehnologijo.

Van den Bosch: »Kot mnogi menijo, ni izbira študija tista, ki je najpomembnejša, ampak način poučevanja in organizacija procesa učenja.« Foto: Shutterstock

Kaj se je zgodilo? Phillipsova spin-off podjetja so se pokazala kot zelo uspešna na novem tržišču. Takšen je npr. ASML, ki je ustvaril proizvodne naprave za inovativne računalniške čipe. Ostanki starega razvojnega Phillipsovega laboratorija so začeli sodelovati z drugimi razvojnimi organizacijami. Skupaj so ustvarili sodelovalno raziskovalno mesto, visokotehnološki kampus, ki ima mnogo priložnosti za vzpostavljanje povezav in izmenjavo idej. Mestni svet je spodbudil preoblikovanje Phillipsovih praznih stavb v prostore za mlade podjetnike. Tehnična univerza je odprla svoja vrata in spremenila svoj način delovanja: od institucije, usmerjene na globalna raziskovalna vprašanja, k organizaciji, ki je vključena in sodeluje v mnogih procesih v regiji in je posledično okrepila svojo globalno pozicijo. Eindhoven je izkoristil učinek ‘razlitja’ znanja med posameznimi podjetji in – v manjši meri – univerzami. Nezanemarljiva je vloga vlad, kot pravi Mariana Mazzucato, profesorica regionalnega razvoja na University of Sussex. Državi svetuje, naj se osredotoči na ustvarjanje pogojev, ki presegajo moč ostalih udeležencev. Navaja zanimiv primer: ameriška zvezna vlada je v 70. in 80. letih minulega stoletja vložila milijarde dolarjev v razvoj IKT. Podjetja, kot so Google in Apple, ne bi nikoli obstajala, če ne bi bilo tovrstnih javno financiranih programov, je prepričana.

Sestavine uspešnega sodelovanja univerz in podjetij

Dr. Chris Evans je jasen: »Akademiki in univerze /…/ nimajo managementa, niti mišic, niti vizije, niti poslovnega načrta in to je 90 % raziskovalne znanosti, ki jo prenašajo na trg. Univerze se nagibajo k mišljenju: ‘Izumili smo to stvar in smo že na pol poti tja.’ V resnici pa so na pol poti v nikamor.« Katere so sestavine uspešnega sodelovanja univerz in podjetij, ki rezultirajo v uspešni regiji in tam živečih posameznikih, tam delujočih podjetjih?

Kaj loči uspešne regije od revnih? Sodelovanje med javnimi institucijami, podjetji, in posamezniki, ki temelji na zaupanju.

Van den Bosch svetuje: Prvič, ustvariti spodbudne temelje za sodelovanje. Raziskave, pri katerih je sodeloval, so izpostavile pomen psiholoških faktorjev za uspešno sodelovanje, ki niso ne geografska ne kognitivna bližina, ampak osebna bližina – t. i. klik med ljudmi ali ‘dober občutek’. Drugič, vlaganje v odnose med raziskovalci na univerzah in raziskovalci v podjetjih. Naslednje je zaupanje. In zadnje: institucionalizacija. Univerze morajo uvideti, da morajo vlagati v gradnjo lokalnih in industrijskih razvojnih koalicij, če želijo udejanjati svoj potencial skozi dvojno vlogo: deležnikov in mediatorjev znanja. Na Švedskem je kar 29 od 39 univerz – brez posebnih finančnih spodbud – samih prevzelo aktivno vlogo v tovrstnih partnerstvih in s tem razvijajo vsebine t. i. tretje naloge univerz.

2,5 milijard letno – trden most

»Kot mnogi menijo, ni izbira študija tista, ki je najpomembnejša, ampak način poučevanja in organizacija procesa učenja,« pravi van den Bosch. Programi, kjer prevladujejo predavanja, so najslabši; programi, ki temeljijo na projektnem delu in reševanju problemov, so najboljši. Dober primer je University of Aalborg, kjer študentje preživijo polovico svojega delovnega časa na projektih, ki jih podajo podjetja, vlade, NVO, in so običajno izvedeni v sodelovanju z vključenimi podjetji. Tega se postopoma zavedajo tudi pri nas: na fakulteti Doba ocenjujejo, da vloga učitelja prehaja k usmerjevalcu, ki v ospredje postavlja razvoj študentovih potencialov.

Letni prihodek vseh Stanfordovih spin-off podjetij znaša 2,5 milijarde dolarjev in je posledica sodelovanja gospodarstva in univerz.

Zakaj je to pomembno? V eni od raziskav Univerze v Münchnu se je pokazalo, da kar 40 % akademskih raziskovalcev sploh ne sodeluje z gospodarstvom in družbo, 20 % pa le v manjši meri. Ob tem so popolnoma zanemarili prednosti npr. v obliki spin-off podjetij, do katerih pride zaradi sodelovanja med gospodarstvom in akademiki v okviru univerz. Pri tem akademike v Evropi tisti iz ZDA precej prekašajo – povprečni prihodki MIT spin-off podjetij za stokrat presegajo prihodke evropskih. Letni prihodek vseh spin-offov, ki se razvijejo na Stanfordu zaradi sodelovanja gospodarstva, študentov in akademikov, znaša povprečno kar 2,5 milijarde dolarjev.

Dajte odpoved – ustanovite start-up

Van den Boschev nasvet managementu za boljše sodelovanje, ki se bo odražalo v blagostanju regije, je radikalen: »Dajte odpoved in ustanovite svoj start-up.« Če to (še) ni dovolj privlačna možnost, priporoča naslednje korake:

1. Opolnomočite zaposlene in jih naučite razmišljati podjetno.

2. Preglejte spletna mesta različnih univerz v bližini delovnega mesta. Poiščite informacije o tem, kakšne raziskave izvajajo. Dogovorite se, da študentje skupaj s predstavniki vašega podjetja razvijejo določen projekt.

3. Pogovorite se s kolegi iz drugih podjetij. Kje so možnosti sodelovanja? Skupni nakup materiala, razvoj, nastop na trgih?

4. Sočasno se pogovarjajte z lokalno/ državno oblastjo. Iz sodelovanja med vsemi temi deležniki se bodo razvile ideje za podjetja za mlade. 

5. Ta način sodelovanja prenesite tudi v druge organizacijske enote znotraj svojega podjetja Ta način sodelovanja prenesite tudi v druge organizacijske enote znotraj svojega podjetja.

Mag. Natalie C. Postružnik je direktorica podjetja Insights. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 37, marca 2017

Preberite tudi