30 let rasti, pa tudi skušnjav in izzivov

Združenje Manager je do danes prehodilo zavidljivo pot razvoja in rasti. A ta ni bila vselej ravna, imela je mnogo ovinkov, mogoče pa tudi kakšno slepo ulico. Na poti se je kot smerokaz postavil tudi Etični kodeks, ki managerje usmerja k pravilnemu in dobremu. Saj managerji svoj ugled vzdržujejo in krepijo ne le z doseženimi poslovnimi rezultati, ampak tudi s svojo etično držo.

Ko se je pred 30 leti ustanavljalo Združenje Manager (v nadaljevanju ZM), so imeli ustanovni člani poleg vizije tudi pogum. Njihova odločitev se je izkazala za pravo. Med stanovskimi združenji se je ZM v javnosti zaradi članstva in lastne aktivnosti uveljavilo kot eno najbolj izpostavljenih ter prepoznavnih. S svojim načinom in oblikami dela je kmalu preraslo stanovske ter strokovne okvire in postalo pomemben subjekt ne le pri zastopanju interesov in pogledov svojih članov ter podpiranju njihove strokovne rasti in razvoja managementa, ampak tudi pri oblikovanju širših makroekonomskih stališč.

Številni programi za strokovno rast članstva in razvoj managementa ter uspešna organizacija obsežnega števila dogodkov z aktualno gospodarsko in širšo vsebino so bili vseskozi deležni velikega zanimanja in odmevnosti tudi v širši javnosti. Tako so krepili tudi prepoznavnost in ugled združenja. Številčna in ugledna udeležba ter medijska pozornost sta verodostojni potrdili o njihovi koristnosti in vsakokratni pravi izbiri vsebin, ki upoštevajo raznolikost članstva in širok spekter interesov.

Pri vzpostavljanju odnosov se oprimo na etiko

Uspešno prehojena pot rasti in razvoja je bila zahtevna. Združenje se je soočalo s skušnjavami in izzivi, ki so spremljali in tudi usmerjali njegovo delovanje. V Sloveniji se je vzpostavljal nov ekonomsko politični sistem, ki je zlasti v povezavi z lastninjenjem vplival na vlogo ter položaj managementa in posledično slovenskih managerjev. Na svetovni ravni so procesi globalizacije in informatizacije vnašali spremembe v načine in oblike njihovega delovanja. Pri poslanstvu managementa se je poleg odgovornosti za učinkovito upravljanje z viri v luči optimizacije ali celo maksimizacije poslovnih rezultatov začela poudarjati tudi njegova družbena odgovornost.

Navedeni procesi so potekali in potekajo v obdobju, ko sodejanske in potencialne ustvarjalne sposobnosti človeštva dosegle izjemno raven. Kar ni presenečenje; preseneča pa, da svojih razvojnih dosežkov človeštvo ne uspeva ustrezno upravljati in obvladovati, kar dokazujejo trdoživost, vsebina in oblike najrazličnejših konfliktov ter kriz, s katerimi se soočamo. Na vprašanje, zakaj, je več odgovorov – od nepredvidljivosti vzrokov, neustrezne regulative, neobvladljive raznolikosti interesov itd. Nenazadnje tudi zaradi nespoštovanja etičnih norm. Težko bi našli vzrok, ki ne bi bil tako ali drugače povezan s človekovim ravnanjem.

Dobri poslovni rezultati niso odpustek zaneetična ravnanja, etična ravnanja pa ne za slabe poslovne rezultate.

Zaradi vse večje medsebojne povezanosti in soodvisnosti ter raznovrstne prepletenosti, se pomen medsebojnih odnosov strmo vzpenja. Odnosi se vzpostavljajo, vzdržujejo in razvijajo na osnovi določenih pravil. Izkušnje kažejo, da zgolj zakonska regulativa ne zadošča. Etične norme, sicer samozavezujoče, so pri vzpostavljanju odnosov nepogrešljive tudi v poslovnem svetu. Čeprav so po svoji naravi namenjene preprečevanju konfliktov in kriz, jih pretežno uporabljamo pri iskanju izhoda iz neprijetnih situacij. Bolj kot k obvladovanju vzrokov zanje so naše aktivnosti usmerjene v odpravljanje njihovih posledic.

Kakšno težo ima managerjev odnos do vrednot?

Iz navedenega ni težko zaključiti, da vzroki za konflikte in krize izhajajo tudi iz našega odnosa do spoštovanja etičnih norm. Spodbudno je, da na etičnih normah kot visoki vrednoti svojo prepoznavnost in ugled gradijo ustanove in vse bolj tudi podjetja. Še zlasti ker so samozavezujoče. Senčna stran teh pozitivnih premikov je, kadar ob sicer načelni podpori etičnim normam pri konkretnih odločitvah in ravnanjih te norme ne le spregledamo, ampak jih celo zavestno opuščamo. Še posebej problematično je, če se ta praksa uveljavlja od zgoraj navzdol.

Čim višje je posameznik na družbeni lestvici, tem večjo težo ima njegov odnos do etičnih norm. In managerji so na teh lestvicah zelo visoko. Njihova funkcija jim daje moč in vpliv, saj s svojimi odločitvami vplivajo na položaj podjetja, ki ga vodijo, in vseh, ki so z njim povezani: lastnikov, zaposlenih, kupcev in dobaviteljev; posredno je ta krog še mnogo širši. Svoj ugled managerji vzdržujejo in krepijo ne le z doseženimi poslovnimi rezultati, ampak tudi s svojo etično držo.

Hoja po robu dopustnega

V takih razmerah postajata delovanje in odgovornost managerjev vse zahtevnejša in kompleksnejša. Na eni stani naraščajo pričakovanja ali celo zahteve okolja za čim boljše poslovne rezultate, na drugi strani se stopnjuje tudi njegova kritična presoja do njihovih ravnanj. Vzdrževati ravnotežje med poslovnimi rezultati, interesi posameznih deležnikov in spoštovanjem etičnih norm postaja za managerje vse bolj zahtevna poslovna in družbeno odgovorna naloga. Dobri poslovni rezultati niso odpustek za neetična ravnanja, etična ravnanja pa ne za slabe poslovne rezultate.

Da pa bi etična drža posameznika pripomoglak polni afirmaciji etike v družbi, je potrebno, da se spoštovanje etičnih norm uveljavlja kotstalnica.

Kako naj manager pri opravljanju svojega temeljnega poslanstva vzdržuje ravnotežje med različnimi interesi in pri tem kljubuje pritiskom in skušnjavam, ko so etične norme v napoto, istočasno pa so te – vsaj deklarativno – visoka družbena vrednota, je večno vprašanje z množico odgovorov. Vsi so lahko pravi, čeprav so si različni oz. celo nasprotujoči. Manager v takih razmerah pogosto hodi po robu dopustnega. Pred zdrsom je najbolj zanesljivo varovalo univerzalno načelo: ne želi in ne stori ničesar, kar ne želiš, da bi bilo želeno in storjeno tebi. Zavezanosti k etičnim normam ni mogoče jemati kot omejevanje svobode, ampak kot zavestno in načrtovano ravnanje. Da bi etična drža posameznika pripomogla k polni afirmaciji etike v družbi, je potrebno, da se spoštovanje etičnih norm uveljavlja kot stalnica oz. kot nenehno družbeno gibanje in visoka družbena vrednota. K slednjemu lahko z vključevanjem etičnih norm v svoje temeljne akte, njihovo uporabo v praksi in s spremljanjem njihovega spoštovanja veliko pripomorejo tudi stanovska združenja.

Etični kodeks: steber in smerokaz managerjevega ravnanja

Na osnovi lastnih in širših spoznanj o pomenu etičnih vrednot pri delovanju managmenta in managerjev, je ZM, tudi zaradi pričakovanja članstva, oblikovalo Etični kodeks. Ta je ne le stalno ogledalo članom, temveč tudi sporočilo javnosti o vrednotah, ki so vodilo in obenem zaveza združenja ter članov pri njihovem delovanju. Verodostojnost svojega odnosa do odstopanja od etičnih norm ZM utrjuje in gradi tudi z odločnim zavračanjem takih ravnaj v lastnih vrstah, saj načenjajo ugled združenja, članov in managerskega poklica. Kodeks je nedvomno prispeval tudi k dodatnemu utrjevanju ugleda združenja in managerskega poklica ter postal pomembna opora managerjem pri opravljanju njihovega temeljnega poslanstva. Izkušnje potrjujejo, da tudi najboljši doseženi rezultati in uspešna dejanja v preteklosti ter sedanjosti niso garancija za bodočnost. So le boljše izhodišče. Iz tega vidika predstavlja dosedanje uspešno delovanje ZM pri ozaveščanju, da je prava pot tudi v poslovnem svetu tista, na kateri se dobri poslovni rezultati dosegajo na pravi način, pravo vodilo tudi za prihodnost. Seveda ne zgolj po načelu inercije.

Vojko Čok, prejemnik častnega priznanja in predsednik častnega razsodišča pri ZM Prispevek je bil objavljen v publikaciji 30 let Združenja Manager.

Preberite tudi